'Vojna s fašistično Nemčijo ni običajna vojna. Ni le vojna med dvema vojskama, je tudi velika vojna celotnega sovjetskega ljudstva proti nemškim fašističnim vojskam. Cilj ljudske patriotske vojne in obramba naše države proti fašističnim zatiralcem ni le braniti našo državo pred nevarnostjo, temveč pomagati vsem evropskim ljudstvom, ki ječijo v jarmu nemškega fašizma. V tej osvobodilni vojni ne bomo sami. V tej veliki vojni bomo imeli resnične zaveznike v ljudstvih Evrope in Amerike, vključno z nemškim ljudstvom, ki ga je zasužnjila hitlerjanska strahovlada. Naša vojna za svobodo naše države se bo združila z bojem ljudstev Evrope in Amerike za njihovo neodvisnost, za demokratične svoboščine.'

Tole je v grobem del radijskega nagovora 3. junija 1941, s katerim je Stalin skušal bodriti okupirano sovjetsko ljudstvo. Že sama sintaksa ter dikcija sta več kot pomenljivi, v svoji ponavljajoči preproščini vredni analize zase, kot bi bilo besedilo v konstantnem strahu, da bo nemara premalo jedrnato in bohnedaj napačno ali nerazumljeno. Ne pesnikujoče politikanstka hipnoza, temveč dopovedovanje sovjetske širjave. Ne poezija, temveč proza. Socialistični realizem.

Zakaj besedilo o Dunkirku Christopherja Nolana, najnovejšem spektaklu prvega med kontemporarnimi antimojstri spektakularnega filma, začeti s Stalinovim govorom? Zakaj pa ne, je prvi odgovor, katerega odmev je, ker lahko. Dalje, ker je skušnjava le prevelika, skušnjavec pa nam je vendarle relativno ljubo bitje. Sicer pa pred Stalinom še hudič zafarba. Nenazadnje je nekoliko resnejši odgovor, ker je Dunkirkova prozorna in čisto površinska, seveda nezavedna ideološkost komaj kaj brezsramnejša od Stalinove stalinistične.

Naslednje vprašanje bi potlej bilo, zakaj se zdaj lotevat enih brezveznih obfilmskih mozganj, ko pa gre vendarle za kinematografski Hollywood, hit poletja, konzumpciji užitka namenjen ringnšpil. In še Nolan je čisto spodoben režiser, koliko večjega sranja se sproducira v tej megalomanski industriji, je res treba zdaj posebej pljuvat ravno po tistem, kar je dobro oz. najmanj slabo. Hja, kdor visoko leta, nizko pade, slabo v dobrem je pač toliko slabše kot slabo v slabem.

No, na filmu je dobrih par tehničnih reči. Ne ona pogovorna mantra, da je pač dobro posneto – kako je lahko slab film dobro posnet, mi nikoli ni bilo jasno -, temveč bolj recimo temu poetološke razsežnosti. Da gre kljub kar nekaj slavnim igralskim imenom za tako imenovan kolektivni film, kakršna sta npr. sovjetska Oklepnica Potemkin ali 10 dni, ki so pretresli svet. Se pravi ni enega protagonista, temveč dogajanje spremljamo v različnih narativnih prerezih, skoz perspektivo kanonfutrskega soldata, pilotnega asa, viceadmirala, nedeljskega mornarja itn. Naratološka polifonija, ki jo je slejkoprej najučinkoviteje izpeljal v Izvoru, je Nolanova fina kontinuiteta, škoda le, ker so idejne, ideološke in miselne reči v njegovih filmih praviloma res butaste.

Še ena relativno v redu zadeva bi bilo vrhunsko poustvarjanje subjektove tesnobe v brezupju vojaškega poraza. Nevidne puške šicajo, bombe padajo na trupla poleg, pod vodo zmanjkuje sape, gladina zgoraj pa zaradi razlite nafte divje gori itn., na tej elementarni ravni sta tako slika kot zvok neoporečna. A brez skrbi, zajebe ju vpetost v mit, kontekstualizacija, prisilna kolektivizacija. Pride up, Švabi so zmagali bitko, ne pa vojne, Tom Hardy, ki ga Nolan očitno trola, saj je spet ves film pod masko, pa bo z avionom brez bencina lastnoročno strmoglavil vse štuke.

Tukaj filmova patetika najprej malce špikne, potlej pa se razlije in cedi kot plesniv med. Zakaj Stalin? Ker, jebat ga, če svoj spektakelček postaviš v nek nepreoddaljen čas, na katerem je zadnjih 70 let bazirala mednarodna politična orientacija, ne bi bilo švoh, če o vsem skupaj vsaj malo premisliš onstran maksime sprosti se in uživaj, posebej če pretendiraš na ne vem kakšno mojstrovino. Zato je le treba malo natrgati to Nolanovo britansko patriotsko epopejo. V kateri za evakuacijo nekaj sto tisoč vojakov mornarica zapleni in rekrutira privat jadrnice in barke civilistov, ki z razneženim domovinskim čustvom jasno prevzamejo reševalsko pobudo. Liberalizacija! Kakšna uradni, kraljevi in državni aparati, majhna in srednja podjetja so resnična rešitev za vse tegobe tega sveta.

In tako imamo še en zahodnjaški film o junaštvih tokrat pač britanskega zoperstavljanja nacistom, pomoči Francozom, upapolni ljubezni do domače grude. O, domovina, ti si kakor zdravje bi lahko bil čisto brez zajebancije moto tega filma, ki ga zašpilijo Churchilleve slavne besede, 'borili se bomo na plažah, na pristajališčih, borili se bomo na poljih in ulicah, borili se bomo na hribih; nikoli se ne bomo predali.' Tu se ti patriotsko srce seveda že čisto raztopi v cukren zdriz.

Zato ta tekstovni kontrapunkt. Za Rusa je vsakršno hvalisanje glede 2. svetovne vojne verjetno nekaj takega, kot če bi se pred Bosancem kak Slovenec tolkel po prsih, glej me, imeli smo osamosvojitveno vojno in triumfirali smo. V Bitki za Stalingrad je umrlo več sovjetskih vojakov kot vseh Ameriških in Britanskih skupaj v vseh letih vojne. In več nemških kot v vseh bitkah na Zahodu. Dunkirkovo junaštvo tako pač mora zbledeti, ker kljub filmsko virtuoznim momentom, ki so prej kot kaj drugega v funkciji čudenja fotografski tehniki, kot npr. ona scena iz filmske davnine, ko so ljudje bežali iz kina pred lokomotivo na platnu, skozinskoz ostaja v blesavo arhaičnem nacionalpatriotizmu. S čim drugim ga pljunit kot z rusko veliko domovinsko vojno. Kolikor so v idejno brezumje vkleščene odlike vrhunske, toliko nagravžnejša je umetnina. Koga drugega vreči v Churchillov ksiht. Zato Stalin. Naj tudi zaključi:

'Da bomo zagotovili hitro mobilizacijo vseh sil sovjetskih ljudstev in odvrnili sovražnika, ki je izdajalsko napadel našo domovino, je bil ustanovljen Državni komite za obrambo, v katerega je položena vsa državna avtoriteta. Državni komite za obrambo je prevzel svojo funkcijo in kliče vse ljudi, naj se zberejo okoli Partije Lenina in Stalina in okoli sovjetske vlade, za samožrtvovalno podporo Rdeči armadi in Rdeči mornarici, za iztrebljenje sovražnika in zmago.

Vse naše sile za podporo naše herojske Rdeče armade in veličastne Rdeče mornarice!

Vse sile ljudstva za uničenje sovražnika!

Naprej k zmagi!'

Smrt fašizmu! Svoboda narodu!