Trdo, poširano, zakrknjeno ali mehko

Lahko pa tudi kar na oko. Film, namreč. Če boste ali ste v teh dneh hodili okoli katerega od kinov Art kina mreže Slovenije - z dodatkom ljubljanskega Bežigrada –, ste lahko opazili maskoto v obliki jajca na oko. Gre za logotip Mednarodnega filmskega festivala za otroke in mlade - Film na oko. Letos se vrši že drugič, ponovno v času tedna otroka.

Festival ni namenjen le ogledu filmov, ampak se v dopoldanskih urah odvijajo tudi pogovori po filmih v sklopu filmske vzgoje. Prav tako se hkrati dogajajo še delavnica filmske kritike za mlade, delavnice maket in svinčnikov ter seminar Nori na film za mlade. Povrh vsega pa je edina žirija na festivalu sestavljena iz mladih, komaj ali ravno polnoletnih, ki bodo med petimi celovečernimi filmi tudi izbirali. Mlada žirija je včeraj zvečer v Kinu Bežigrad že podelila nagrado za najboljši film festivala. Laskavi naziv je padel pred kolute filma Mina, v originalu poimenovanega Mina Walking (Yosef Baraki, 2016), ki se sicer venča že z lentami iz Toronta, Zlina, Milana, Bombaja in še bi lahko naštevali … pa ne bomo.

Festival Film na oko je tudi zaradi dodatkov filmske vzgoje pri nas unikaten, saj je to eden redkih načinov, kako lahko mladi pridejo do tovrstnih informacij in se učijo film gledati kritično, ne zgolj v namene zabave. Poudarek je predvsem na filmskih izraznih sredstvih in razumevanju filmske govorice. Film si namreč svojega mesta v šolskem kurikulumu še ni prislužil. Vseeno projekcije niso namenjene zgolj šolskim skupinam. Te se odvijajo že v dopoldanskih urah, medtem ko popoldan sledijo projekcije za slehernike.

Filmi na festivalu Film na oko imajo poudarjeno družbeno noto. Eden od filmov, namenjen starejšim mladim, je naslovljen Črne vrtnice (Les roses noires, Hélène Milano, 2012) in je dokumentarni film s sicer veliko “govorečimi glavami” in vmesnimi kratkimi kadri predmestnih panoram Marseilla. Čeprav se po prvih nekaj minutah zdi, da se bo film dotikal zgolj tematike migrantstva, se veliko bolj posveti pritisku družbe na razvoj normativa ženske spolne vloge.

Črne vrtnice so film, ki povprečno senzibilnega človeka prisili v prevpraševanje predsodkov in družbenih stereotipov. Za povrh pa dobro osvetli družbeni svet Francije, ki ni zgolj romantični del Pariza. Dekleta, ki večinoma prihajajo iz nekdanjih francoskih kolonij, so po lastnih pričevanjih še vedno tretirana kot drhal v očeh “kao” pravih nativcev. Ker so stare med 12 in 15 let, so morale v Francijo priti ravno pravi čas, ko so tam ugotavljali, kako čudovite plamene lahko izzovemo iz prevrnjenih avtomobilov, nastavljenih nekje na sredini ulice. K sreči pa se tega verjetno ne spomnijo najbolje.

O trdem življenju izven Evrope priča tudi film Past (Ottaal, Jayaraj Nair, 2015), ki nas skozi nenavadno siv in turoben začetek popelje na popotovanje skozi umirjeno močvirsko življenje nekje v Indiji. Tudi naravna milina v mestu, kjer se poštar niti ne ustavi, pa ne more preprečiti izstopa iz pravljice naravnost v roke otroškega suženjskega dela. Nenadno nasilje pa nas ne napade le z močnimi in temnimi barvami, ki kar zasekajo v prej umirjene zemeljske tone, ampak tudi s hitrimi, sunkovitim gibanjem kamere. Pred tem se ob ptičjem petju in počasnih posnetkih panoram, ki jih lahko vidimo prej, zavemo občutja, podobnega tistemu ob gledanju kakšnega Zen TV programa.

Past prav tako kot Črne vrtnice zastavlja vprašanja, ki so v filmu razrešena racionalno in pragmatično. Vseeno pa jih v sebi vrtinčimo nekje med moralnim pogledom, upi, sanjami, nagoni, etiko in zdravorazumskimi stereotipi verjetno še dolgo po koncu filma. Vzgojno, torej.

Vzgoja pa je tudi ena od tem, ki se prepletajo v filmu Ptice selivke (Les oiseaux de passage, Oliver Ringer, 2015). Gre za še enega v vrsti filmov o odraščanju in prijateljstvu z živalmi, tokrat z mlado, komaj izvaljeno račko. Posrečena zgodba se namreč zaplete, ko se mlado dekle z naraščajočo bolezensko atrofijo mišic ob izvalitvi znajde ob rački, ki jo vzame za mamo. Račka dekle namreč. Identificiranje dekleta z račko je nato več kot predvidljivo. Vseeno pa lahko ta film dodatno šaljivo označimo z oznako primernosti za vegansko kulturo, saj nas skozi delen prikaz tovarne oziroma farme rac milo sooči s tem aspektom prehrambene industrije.

Festival Film na oko se je sicer uradno končal včeraj, vendar se bodo nekatere šolske projekcije odvijale še do konca tedna. Ostali pa ste filme žal zamudili, če si prekrijemo oči pred resnico širokopasovnega interneta. Pa tudi tam vso srečo, saj jih večina ni v angleščini. Vseeno vas v petek čaka še en recenzentski termin, kjer boste lahko ob 13:00 izvedeli še nekaj o filmih, ki smo jih danes popolnoma zignorirali. 

Napovedniki:

Črne vrtnice (Les roses noires, Hélène Milano, 2012):

https://www.youtube.com/watch?v=SlzAuV8gZK0

Past (Ottaal, Jayaraj Nair, 2015):

https://www.youtube.com/watch?v=5hmGtKOnN_I

Ptice selivke (Les oiseaux de passage, Oliver Ringer, 2015):

https://www.youtube.com/watch?v=8jne20yOAxU