Upor na plaži

Kino Otok je znan po svoji ležernosti na vseh prizoriščih; program kratkih filmov na plaži v tem ni zares poseben. Medtem ko se je za platnom, dvignjenim visoko v krošnje borovcev, spuščal mrak, se je pred nami nizal širok pregled. Mnogo tujih, mnogo domačih, par novincev, pa tista gruča visoko produktivnih, zdaj že tradicionalnih avtorjev, od katerih vsako leto nekaj vidimo. Ester Ivakič, Gašper Antauer – vaju gledamo.

Nabor kratkega na Kinu Otok vsak dan uokviri druga tematika. Sklope organizatorji formirajo po pregledu vseh prijavljenih; ti so tako nekakšni pokazatelji tematskih trendov med filmarji. Imena sklopov so bila letos nekoliko abstraktna, so pa gledalko prostorsko umestila: Video na plaži pravice, video na plaži domačih senc, na plaži spominov ter plaži starega sveta. Slednje je posrečeno imenovanje sekcije, ki je sicer v postapokaliptičnem vzdušju, a precej hudomušno gledala na sedanjost iz distopične, utopične ali protopične prihodnosti.

Zaključni večer je Video na plaži odpora zaznamoval s premišljevanjem političnih trenj in boja za demokracijo. Program je bil presečišče fikcije in dokumentarnosti ter upora in margine. To srečanje je prikazalo nekatere zanimivejše avtorske prijeme, o katerih smo se s tremi režiserji pogovarjali morsko razpoloženi ereševci. Ker smo v filmu o uporu ponavadi vajeni izrazito dokumentarističnega sloga, so se nam v spomin vtisnila prav ta tri, nekoliko odstopajoča dela. Z avtorji smo spregovorili o načinih gledanja in umestitvah projektov, ki temeljijo na precej težki družbeni tematiki, v kontekst ležerne plaže.

Jernej Šimec je v filmskem prvencu Memory induced dokumentiral protivladne proteste, ki so se odvijali v času njegovega bivanja na Poljskem. V dobri dve minuti dolgem kolažu podob se zgodi zanimiv preskok, ko se mozaik glasov upora množic na ulicah umakne intimnemu doživljanju časa. Neznosno občutenje stanja ga ponese daleč v pričakovanje svobodnejših dni poletja, oddaljenih od klavstrofobično zaprtih ulic velemesta. Podobe svobode gledalki postanejo lastne, prav tako spomin na jezo, ki jo je bilo moč slišati le nekaj ulic stran od avtorjevega bivališča. Vprašali smo ga o njegovi vključenosti v dogajanje na ulicah.

»Težko je bit oboje - če hočeš snemat...«

Je kratkost izjava ali omejitev? Zanimalo nas je tudi, kako poteka proces ustvarjanja znotraj svojevrstne forme kratkega filma.

»Začelo se je zlo intuitivno..«

Pavel Mozhar, beloruski režiser, stanujoč v Berlinu, je o narativi filma Handbuch povedal, da se je ta razvila iz raziskave dokazov nasilja beloruskih avtoritet nad protivladnimi protestniki v času uporov proti Lukašenkovi diktaturi. V javno objavljenih poročilih in več kot dvesto intervjujih je opažal sistematičnost nasilja, ki so ga priprti protestniki doživljali v dvainsedemdesetih urah pripora. Zato je slabe pol ure dolg film zasnovan kot priročnik – natančen, skoraj forenzičen prikaz institucije, ki krutost opravlja povsem profesionalno. Film pa se ne začne v beloruski zaporniški celici, temveč v režiserjevi lično opremljeni sobi v eni od berlinskih mestnih četrti.

»It came to me so naturally, ..«

Režiserka Sasha Ihnatovich v filmu Not go gentle zoperstavi razglednice svojega domačega kraja – Kostanjevice na Krki, ki je po njenem mnenju eden lepših krajev naše države – podobam pogosto krutih zgodb prečkanja meja na balkanski migrantski poti. Projekt beloruske priseljenke v Sloveniji nosi poseben občutek kraja, ki se navzven kaže kot idiličen, a podlo dvojen.

»Seveda se zavedam, da moj film ni...«

Plaža pri Svetilniku pa je vendarle precej specifično prizorišče za gledanje filmov. Ogled filmov z eksplicitno težko tematiko zna gledalko v njeni nepripravljenosti presenetiti. Aktivističen film le zahteva bolj specifično gledalko, ki je pripravljena na aktivno gledanje tegob družbe in jih je sposobna do neke mere tudi ponotranjiti, razumeti in učinke videnega nekam pretvoriti. Na tematsko bolj specifičnih festivalih dokumentarnega ali aktivističnega filma tvori fokusirano gledalstvo svojevrsten političen diskurz, ki se dodatno poglobi s tematskimi okroglimi mizami in pogovori po projekcijah, organizirano ali zasebno. Na festivalu, kot je Kino Otok, pa je precej težko opredeliti, kakšen je okvir gledanja filmov. Ali je gledalka pripravljena trpeti? O učinku, ki ga s želi s svojim delom doseči pri gledalki, je Pavel Mozhar povedal.

»What people described in these interviews...«

Nadaljuje Ihnatovič.

»To bi bilo totalno arogantno, če bi...«

Debate, ki so zaželene ob aktivističnem filmu, so na Kinu Otok potekale v obliki kratkih Q&A z avtorji. Vprašanja so bila v začetnih dneh zastavljena tako načilirano in dovolj površinsko, da so se tudi ustvarjalci v veliki meri odzivali v precej enostavčno zastavljeni maniri. Globlji pogovor se ni zares uspel razviti, zadržanost je veljala za obe strani. Moderatorji so to oviro sicer zaznali in za zadnji dan vprašalnik prestrukturirali na malce višji nivo. Kljub temu se na pogovornem delu projekcije nismo zadrževali kaj dolgo, hitro smo drveli skozi filme, ki so se vrstili kot politične razglednice. Filmsko izkušnjo, kot jo opredeli Ihnatovich, pa zato doživeli nekoliko površinsko.

»Moja želja je, da ustvarjam izkušnje...«

Morda pa je to uspeh filma. Da je vključen na festivale, kjer ni predviden. Da ravno tako doseže pot izven svojega mehurčka in gledalko vsaj informira, če je že ne politično spodbudi. Program Video na plaži odpora je deloval celostno, kljub temu da je bil v primerjavi z lahkotnostjo prejšnjih dni ... no, nekakšna riba na suhem, če uporabimo obmorsko prispodobo. Besedo o umestitvi njunih del smo za konec še enkrat prepustili Jerneju Šimcu in Sasha Ihnatovich.

»To je bila prva izkušnja zame...«

»In potem sem bila zelo, ne bi rekla presenečena,...«

Na obalo je šla Valerija.