V njeni glavi

V njeni glavi

Recenzija izdelka
9. 11. 2018 - 13:00
 / Kinobar

Madeline's Madeline je film, ki se s kršenjem pravil filmskega pripovedovanja izmika pretiranemu kontekstualiziranju, a velja biti vsaj sprva kljub temu (ali pa prav zato) pozoren tudi na širšo sliko. Slednja pri njem namreč predstavlja široko polje ameriškega neodvisnega filma, ki je sicer znano prav po tem, da tovrstno tveganje v največji meri omogoča in ga iz avtorjev izvablja, hkrati pa je ta scena v zadnjih letih bolj kot večina drugih postavljena tudi pred nove vsebinske in produkcijske prelomnice.

Festival Sundance, ki za filme, kakršen je Madeline's Madeline, še vedno predstavlja ključno odskočno desko, danes ne slovi več kot prizorišče bojev razvpitih filmskih podjetij tipa Miramax ali Sony Picture Classics za distribucijske pravice, saj se ključna imena festivala v veliki meri že pred njegovim začetkom oddajo v takojšnje pretakanje naročniškim medijskim platformam tipa Netflix, Amazon in v prihodnje neizogibno tudi Youtube, Facebook, Apple TV ter še kaj. Do neke mere to preskakovanje »kino obdobja« in finančna podpora neodivsnim avtorjem omogočata doslej težko doseženo umetniško svobodo in jih prvič resneje predstavljata občinstvu po svetu, a je kljub temu za zdaj še težko z gotovostjo trditi, da ta zasuk botruje k večji kvaliteti ali raznolikosti filmov.

Ob ameriškem indie filmu se je v zadnjih letih morda tudi v luči ujemanja pogledov gledalcev znotraj širokih Netflix knjižnic dalo vsaj malce opaziti zapadanje v zanko podobnih, večinoma romantičnih zapletov, s tem pa oddaljevanja od politike. To ni nujno posledica novih razmerij na trgu, a morda tudi ni povsem neodvisno od njih. Strukturno mesto upora proti hollywoodski hegemoniji pa je bilo namesto splošnih vsebinskih in slogovnih tveganj vse bolj prepuščeno goli karakterizaciji ter impliciranemu realizmu zapletov in dialogov. Toliko bolj izstopajoči so zato primeri, v katerih je neodvisna čudnost in drugačnost vendarle ohranjena.

Madeline's Madeline ni film, ki bi ga bilo preprosto ali smiselno povzeti s stavkom ali dvema. Vsaj do neke zdrave mere je izdelek, ki bolj kot pripoved v ospredje postavlja s snemalnimi načini ustvarjeno atmosfero in protagonistkino stanje duha. Naslovna junakinja je namreč nekoliko težavna najstnica, ki živi z bratom in mamo, a je od obeh distancirana, uteho pa najde v eksperimentalni gledališki skupini, ki njeno doživljanje postavi v središče svojega novega performansa. Skozi gledališke vaje, ki se vedno znova začenjajo na novo in za katere se proti koncu filma vse bolj zdi, da ne bodo nikoli rezultirale v pravi predstavi, se Madelinina identiteta sproti krha in vzpostavlja na novo, filmski prikaz tega razpadanja pa je namerno nekoherenten, neprijeten in nedostopen. Režiserka Josephine Decker pri prepletanju prizorov iz vsakdanjega življenja in iz gledališke predstave, iz sanj in iz resničnosti in nenazadnje tudi iz tistega, kar se dogaja le v najstničini glavi, ter tistega, kar doživlja zunanji svet, ne postavlja nobenih ostrih linij; z bližnjimi plani, subjektivnimi kadri, elipsami in z nenehnim prehajanjem med različnimi globinami snemalnega polja pa jih pravzaprav ves čas tudi briše.  

S temi načini poskusov odsevanja miselnega toka osrednje protagonistke se film Madeline's Madeline postavlja v tradicijo nekaterih ameriških indie primerov, ki stanje družbe odsevajo kvečjemu skozi strogo subjektiven pogled posameznika, pa hkrati tudi tistih, ki to počno še skozi prizmo duševne bolezni. Ob izbruhu jeze njene krhke, nerazumevajoče matere sicer le bežno izvemo za obdobje, ko je bila Madeline zaprta v neke vrste bolnišnici, a je njena psihična nestabilnost razvidna že iz njenih stikov z drugimi ljudmi, pa tudi iz načinov prikazovanja njenega dojemanja okolice. Film lahko po eni strani razumemo kot bolj dodelanega in stilistično drznejšega naslednika nekaterih mumblecore naslovov, kot sta bila Daddy Longlegs in You Wont Miss Me, pa po drugi strani tudi kot bolj nadrealističnega, stilistično nemirnega potomca Cassavetesovega vrhunca A Woman Under The Influence in podobnih. Vsi ti v središče postavljajo  osebe z bolj ali manj nedefinirano, nediagnosticirano duševno boleznijo.

Pri zajemanju kompleksne osebnosti je Madeline's Madeline precej bolj haptičen kot kognitiven ter že od uvodnih prizorov sorazmerno nedostopen, poleg tega pa je z eksperimentalnimi tendencami Josephine Decker, sicer fanice Stana Brakhaga, že v osnovi presežen tudi indie minimalizem. Mlada režiserka se je sicer že v svojem dosedanjem delu izmikala koherentnim pripovedim, a tokrat k tematiki pristopi s precej več občutka, pri čemer njene nenavadne stilistične izbire v večji meri izpadejo kot pripovedno sredstvo, in ne več kot goli ekshibicionizem. Negotovost, zmedenost in odtujenost, s katerimi se spopada Madeline, hkrati pa tudi splošna fluidnost identitet, so vse zajete tudi z navidez naključnim fokusiranjem in namerno nenatančnim kadriranjem, kar funkcionira predvsem v navezavi na kaufmannovski meta motiv prepleta resničnosti s predstavo, s fikcijo.

Kot se kaže v prizorih, ki Madeline prikazujejo, ko se zvija okrog svoje mame in zelo prepričljivo oponaša mačko, ko se s prašičjo masko sprehaja po ulicah, ali pa kasneje, ko se v vlogi morske želve plazi po robu odra in smo s sliko dejansko prestavljeni na rob oceana, pa Madeline's Madeline morda  najbolje funkcionira kot opozorilo na vloge, ki jih igramo v vsakdanjem življenju. Na ta način se zdi, da temnopolta Madeline prištevnost izgublja tudi pod težo nenehnega prisilnega performansa družinske, spolne in etnične pripadnosti, sploh ker je s svetlopolto mamo in z vodjo gledališča ujeta v nek altmanovski zaplet treh žensk.  

Čeprav gre torej za zelo osebno pripoved, vezano na perspektivo ene posameznice, je v motivu adolescenčne depresije in iskanja lastne identitete subtilno ohranjen tudi stik neodvisnega s politiko, v tej luči pa lahko morda razumemo tudi nivoje eksploatacije, ki jim je v (sicer prijateljski) gledališki skupini z razdajanjem svoje drugačnosti in svojih travm podvržena Madeline. Primerjave s predlansko Mesečino in lanskim Zbeži! v smislu komentiranja družbenih tenzij v ZDA bi bile sicer pretirane, a Madeline's Madeline tudi v tem smislu gotovo predstavlja odmik od zadnja leta pogosto neizrazitih indie filmov, usmerjenih v seciranje vsakdanjih (ljubezenskih) težav in kapric ameriškega srednjega sloja.

Madeline's Madeline bo s svojo skrajno nekoherentno, negostoljubno strukturo sicer težko segel prav daleč, je pa v njegovi navdihujoči ambicioznosti in drugačnosti kljub temu moč prepoznati nekatere izvorne lastnosti ameriškega neodvisnega filma. In če se vrnemo še k uvodoma razgrnjenem ozadju: zdi se, da Netflix in Amazon res pripomoreta k razvejanosti in priljubljenosti ameriškega neodvisnega filma, a najbolj prelomne izdelke za zdaj v svet še vedno pošiljajo bolj specializirani filmski distributerji, kakršno je - v primeru Madeline's Madeline - podjetje Oscilloscope Laboratory.  

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness