O Rubenu Östlundu smo nekaj malega govorili že pred nekaj meseci, natančneje med festivalom Liffe, ko smo imeli možnost ogleda njegove retrospektive v festivalski sekciji Posvečeno. Štiridesetletni Ostlund je do sedaj posnel štiri celovečerne filme in zadnji med njimi, Višja sila, se na nedavnih kritiških lestvicah najboljših filmov preteklega leta venomer uvršča na sam vrh.

Film Višja sila je postavljen v francoske Alpe, na eno izmed mondenih smučišč. Tu premožnejši prebivalci stare celine na smučeh s poudarjenim stranskim lokom krepijo svoja stegna, na apres ski partyjih ob zadnjem hitu Dj Otzija krepijo plesni korak ali pa, kot v našem filmu, skušajo okrepiti načete družinske vezi. Na videz idealna švedska družina, oborožena z najnovejšimi elektronskimi zobnimi ščetkami, uživa v prelepi snežni idili. Le tu in tam jih prestraši pok topov, ki preventivno sprožajo nadzirane snežne plazove. Toda ali lahko nadziramo naravo? Ali lahko nadziramo človeško naravo v trenutku, ko narava uide izpod nadzora?

Naša nesrečna družina se sooči s temi vprašanji, ko oče Tomas (Johannes Bah Kuhnke) v kočljivem trenutku, ko se jim približuje snežni plaz, reagira nagonsko, kar je v nasprotju z družbenimi konvencijami in v nasprotju s pričakovanji njegove družine, predvsem pa žene Ebbe (Lisa Loven Kongsli). Plaz obtožb z njene strani in trmasto izogibanje odgovornosti na njegovi sprožita dinamiko, ki čez ves film postavlja v ospredje bitko med spoloma. Ebba z izpostavljanjem problema pred prijatelji želi žrtvovati Tomasov ponos za ceno priznanja in za posledično kesanje, ki bi postavilo njun odnos ponovno na pozitivno ničlo. Po drugi strani pa bi Tomasu priznanje v trenutku spodrezalo vso moškost in ničla bi postal v lastnih očeh zgolj sam. Še toliko zanimiveje postane, ko se v bitko med spoloma vključita tudi njuna nič hudega sluteča prijatelja, ki se znajdeta na napačnem mestu ob napačnem času.

Toda v ozadju teh dejanj ne poteka zgolj boj med spoloma. Ta tematika je sicer izpostavljena, vendar je predvsem v službi drugega premisleka, h kateremu se režiser vrača vso svojo kariero - odnosu družba-posameznik in ravnanju slednjega v situacijah, ko je pod pritiskom družbenih pričakovanj. Ljudje v kočljivih trenutkih za preživetje svojega ega v javnosti pogosto delamo kompromise, ki se izneverijo obema udeleženima stranema. Tudi Östlundovi protagonisti se iracionalno in slepo podrejajo zahtevam družbe, ki je močnejša od njih, in pri tem izpadejo nadvse bebasto in komično. Pa naj bo to panično reševanje svoje partnerke na smučišču ali pa zdrav moški jok, ki odmeva preko nadstropij sterilnega hotela.

Iz te premise izhaja tudi večina črnega humorja in tega v filmu Višja sila ni malo. Najlažje bi ga primerjali s ''cringe'' humorjem, ki ga gojita na primer Ricky Gervais ali Larry David. Razsežnost in obvladovanje le-tega je Östlund razkril tudi pred kratkim, ko je na Youtubu objavil posnetek, kjer je v neki hotelski sobi ob razglasitvi nominirancev za tujejezičnega oskarja ponovil nastop svojega glavnega moškega protagonista.

In ko smo že pri Youtubu je nadvse zanimivo tudi dejstvo, da je film pravzaprav sestavljen iz realnih situacij, ki jih je režiser zasledil na tem spletnem kanalu. Viralni amaterski posnetki so služili kot predloga scenariju in kot navodila igralcem v danih situacijah. S tem se film še približa tragikomičnosti resničnega življenja, ko se sicer režimo človeški banalnosti in obenem zavedamo, da smo predmet posmeha pravzaprav mi sami. Hitro se namreč lahko zgodi, da sami pristanemo na Youtubu in posledično v filmu Rubena Östlunda.