VSI HUBBARDOVI MOŽJE: GOSPODAR P.T. ANDERSONA

Gospodar je novi, peti film Paula Thomasa Andersona, ameriškega filmskega ustvarjalca hollywoodske provenience, ki lastnoročno obuja nekakšen vstajeni Novi Hollywood. Gospodar je pred izidom vzbujal govorice iz dveh razlogov. Prvi je ta, da si Anderson lahko privošči snemati na 45-milimetrski filmski trak,  kar bo ostala glavna prodajna točka filma potem, ko bo večina občinstva na lastne oči izvedela, da je fikcionalizirana in medijsko razkričana zgodba o rojstvu scientologije povedana bolj na način Makavejeva, kot na način Oliverja Stona. To je zagotovilo za razočaranje in zmedo, za to, da bo Gospodar bržkone naletel na veliko hladnejši odziv, kot njegov predhodnik Tekla bo kri.

Tekla bo kri je bil po mojem – in to kljub toplem sprejemu ter dobrim recenzijam – ponesrečena predelava neperspektivnega romana, ki pa je imela svetlo točko v navezavi na veliki pozabljeni pozni film Johna Hustona, imenovan Wise Blood. Huston se je pozno v svoji karieri ukvarjal z drznimi idejami, ki jim mnogi odrekajo filmičnost, a Wise Blood je odprl novo področje režiserskega komentarja na topični, namesto na filmsko-prikazni ravni. Nič čudnega, da je mož, ki je prvi posnel fikcijski biofilm o Freudu,  svojo kariero okronal s prvim filmom o libidinalnih vezeh, torej o freudovskem konceptu, ki razlaga psihološki izvor človeškega povezovanja v množična združenja.

To drzno idejo v svoji zreli avtorski fazi celo generacijo pozneje obuja Paul Thomas Anderson – film, ki ne govori o posledicah političnega delovanja, kot bi to zastavila Oliver Stone ali Costa Gavras, temveč o razlogih za sodelovanje posameznikov v navidez nazadnjaških, razdiralnih in nasploh mračnih življenjskih projektih, kot bi se to verjetno zdelo zunanjemu opazovalcu. A Anderson na načelni ravni zavrže moralno presojo, da bi se lahko brez obsojanja posvetil potrebam, ki so raznotere posameznike oblikovale v vase zaprto skupino, v našem primeru v kult, ki bi prav lahko bil scientologija, njegov fiktivni ustanovitelj Lancaster Dodd pa bi prav lahko bil anagram L. Rona Hubbarda, čeprav to ni. Scientologi namreč slovijo po ljubezni do sprožanja pravnih postopkov.

Anderson je k izbrani temi pristopil spoštljivo, saj je filmski ekvivalent Hubbarda v PR materialu opisan kot karizmatičen intelektualec, sam režiser pa je v intervjujih zanikal, da bi bil fiktivni kult okarakteriziran negativno. Menim, da te izjave niso nastale zgolj iz koristoljubja, saj, kot sem omenil, Gospodar ni kronološki prikaz vzpona in padca posameznikovega imperija, temveč   študija vživljanja v skupino. Študija, ki poskuša razložiti, zakaj v zgodovinskih situacijah pogosto prevlada patos in ne razum ter kako lahko posameznik, osvobojen anglosaškega utilitarizma, v tem skupinskem občutenju vidi pozitiven fenomen. Velika inovacija Gospodarja je torej idejni preskok, ki prevrednoti množično psihologijo v kulturi, ki sicer dovoli zbiranje v javnosti, ga pa bolj slabo razume in podpira.

Filmski Hubbard, Lancaster Dodd, je karizmatičen, ni pa intelektualec. Philip Seymour Hoffman poda predvidljivo brezhibno upodobitev človeka čiste volje, pri katerem se takoj pod uglajenim površjem skrivata vulgarnost in avtoritarnost. Zdi se, da pripoved zastaja na robu neusmiljene ironije, ko prikazuje uspeh in priznanje povsem postranskega človeka, ki ni nadarjen za nič, razen za pisanje psevdoznanstvene propagande ter izžarevanje gotovosti v svoje ideje.

A ker liki, ki se vživljajo v Doddov kult tako kot sociološki abstrakt množice izgubijo svojo individualnost, moralnost in trezno presojo, je Anderson rabil antipod Hoffmanovemu tiranskemu očetu. To je plemeniti divjak Freddie, ki ga v presežni vlogi upodobi Joaquin Phoenix. Naš protagonist je nasilnež, masturbator, pijanec, obsedenec z materinsko varnostjo, skratka neartikulirana osebnost, barbar in prvinski človek vse v enem.

Gledalci filma na internetu Gospodarja pogosto interpretirajo kot veliko ljubezensko zgodbo med dvema različnima, svojstveno markantnima možema in nemara imajo prav. Tu namreč nastopi filmični moment, obvezen poklon vsakega ameriškega filmarja zlati dobi Hollywooda, kjer je bil merilo kadra in scenarija epski posameznik.

Sleparski demagog, ki mu sicer razmeroma inteligentni in socializirani člani kulta ponujajo brezpogojno poslušnost v zameno za enotno narativo v lastnih življenjskih pripovedih, potrebuje nekoga, ki ni sposoben zapasti pod čar avtoritete. Freddie, ki se torej ni sposoben civilizirati, je edini, s katerim Dodd lahko vzpostavi enakovredno prijateljstvo. Freddie je edini, ki je zmožen prestati Doddove teste, ki so zvesta kopija scientološkega auditinga, in pri tem obdržati lastne življenjske cilje. Nazadnje se cel film zvede na napetost med dvema voljama, ujetima v kaos življenja in neosebnost ljudi, ki delujejo po tujem nareku.

Gospodar je tako na neki ravni še vedno proslava ameriškega individualizma na bazi, ki je hkrati mitagoška in analitična, s čimer se nadaljuje slog, začrtan s Tekla bo kri. Veliki posamezniki z dvomljivimi preteklostmi delujejo k dvomljivim ciljem, zraven pa se ustvarja zgodovino, kar Gospodarju uspe upodobiti veliko bolje kot njegovemu predhodniku.

Na koncu moram omeniti še odlično glasbeno podlago izpod rok kitarista Radiohead Jonnyja Greenwooda, ki se steče v en sam dolg komad za tolkala. Na ta način ilustrira pot skupnosti, ki šele testira svoje svete zapovedi, hkrati pa lik Freddieja kot arhetipskega povojnega drifterja po uspavani Ameriki, kjer je ljudi na smrt strah, da se, tudi če bodo pridni, ne bodo pridružili nedrju očeta.

Z znanostjo dianetike se je ukvarjal Jan Adlešič.