Ob bregu Sene se guga Adamant. Ladja, ali raje arhitekturno čudo, ki nudi edinstveni dnevni center za duševne bolnike v Parizu. Skozi objektiv režiserja Nicolasa Philiberta  pokukamo v njihov vsakdan.

Adamant nam je v uvodnem prizoru predstavljen z eksplozijo kreativnosti in čustvene izraznosti njegovih pacientov. »To je človeška bomba, detonator imaš tik ob srcu!« poje François, eden od pacientov, z ekscentričnostjo, ki se čisto prilega new wave melodijam sedemdesetih. Takšni povsem prepričljivi glasbeni vložki pacientov se ponavljajo ves film in pravzaprav tvorijo celotno glasbeno spremljavo. Dopolnjujejo jih prizori ladijskega vsakdana. Zjutraj sestanek, ki ga ob podpori zdravniške sestre vodi eden od pacientov. Na urniku so na primer topel sprejem novih obrazov, pogovor o včerajšnji nogometni tekmi in načrtovanje prihajajočih delavnic. Tudi v te pokukamo. Na eni udeleženci rišejo, potem svoje risbe predstavijo ostalim in povedo nekaj o svojem navdihu. Na drugi se učijo računovodstva in upravljajo z denarjem Adamanta. Spet na tretji gledajo filme, pišejo, berejo, igrajo inštrumente, plešejo in tako naprej …

Film vseh sto devet minut teče z enakim umirjenim ritmom. Kadri so dolgi, pogosto se v njih sploh nič ne zgodi, samo prikazujejo vzdušje na ladji, ki je ves čas sproščeno. S tem ritmom se uglasimo tudi gledalke, pomirja nas. Tudi intervjuji z pacienti so posneti na tak način. Zdi se, da režiser sploh ni postavljal vprašanj, ampak samo ujel nekaj intimnih minut s sogovornikom in potrpežljivo počakal vse dolge premore tišine, vse nepovezane asociacije. Mladenič na primer razlaga, da ga rock’n’roll zvezdniki spominjajo na golobe, plešci pa na pomaranče. Temu se lahko nasmejimo, ker se na nek način celo strinjamo. A, če se kdaj že skoraj vdamo trivialnim zaključkom, češ saj smo si zelo podobni, nas kaj hitro strezni kakšen razsoden stavek. »Izgubila sem svobodo. Vi jo imate,« pravi starejša gospa, zagledana v nekaj, mimo nas.

Prizore pacientov in delavnic dopolnjujejo romantični kadri Adamanta. Kot nekakšna školjka, prilepljena na breg reke, ladja odpira in zapira svoja polkna proti svetu. Svetloba v žarkih pronica skoznje na toplino lesa. Daleč od hladnih bolnišničnih sob je Adamant topel, prijeten, predihan. Posnetki sob, modularnih polken in vode, ki ladjo obdaja, nenehno opozarjajo na njeno nenavadnost. Ves čas se zavedamo, da smo na ladji, ki predstavlja liminalni prostor s svojo lastno realnostjo.

Po besedah režiserja Adamant predstavlja človeško terapijo. Takšno, ki temelji na človeškem odnosu, ki pacienta obravnava kot edinstveni subjekt in ki poskuša ohraniti njegovo ali njeno dostojanstvo. Adamant je nekakšen čudež, ki vztraja kljub grožnjam brezobzirnega »neoliberalizma, ki vse zreducira na denar in dobičkonosnost,« o filmu pove Philibert. V filmu je torej skrita implicitna kritika ustaljenih pristopov duševnega zdravljenja, ki so tem grožnjam menda podlegli. Da je Adamant pravzaprav del mreže pariških psihiatričnih bolnišnic in je torej del splošnega zdravstvenega sistema, v dokumentarcu ni jasno razvidno. To dejstvo ponazorjeno subverzivnost ladje nekoliko omili, režiserjeva kritika pa se razkrije kot nekoliko zavajajoča. Sploh pa vse te naknadne informacije na škodo filma vpeljujejo politični kontekst, ki ga sam film ne ponazarja in se s tem uspešno izogne laičnim posplošitvam.

Ljubeči kadri Adamanta seveda razkrivajo režiserjevo pozitivno naravnanost in film nikakor ni nevtralen. A ne gledamo dokumentarca, ki bi poučeval ali pa bi si celo drznil ponuditi rešitev kompleksnim problemom dane tematike. Adamant ne razlaga. Adamant pokaže. Kar se razume, se razume intuitivno. Prisotno je v nasmehu Oliviera, ko stranki uspešno pripravi kavo in ko ob risbi svojih hčera razlaga, da bo šel v petek z eno od njiju v živalski vrt.

Da dokumentarec ne ponuja strokovno podkrepljene kritike, dokazuje tudi odsotnost intervjujev z zdravstvenim osebjem. Na Adamantu so protagonisti ravno pacienti. Njihova izkušnja je najpomembnejša informacija, ki jo lahko dobimo. Brez kakšnih znanstvenih uvidov, ki bi ji nasprotovali ali pa jo podpirali, deluje sama po sebi popolnoma verodostojno. Strokovnjaki, ki jih vidimo le nekajkrat v okviru skupinskih debat in delavnic, v filmu nastopajo kot podporni element, del arhitekture, ki omogoča specifični kontekst.

Kljub subtilnosti, s katero se film loti te zahtevne teme, Adamant ne spregleda pomembnih vprašanj, ki so pri diskurzu o duševnem zdravju nujna. To je morda še najbolj razvidno v pogovoru s Françoisom, ki najprej pravi, da je jasno, da se zdravnikom ne da ukvarjati z iskanjem pravilne farmakoterapije. Veliko raje komunicirajo s pacienti. »Zdravila so postranskega pomena!« Potem pa ga misel o očetu, ki ga je François z boleznijo menda razočaral, spreobrne. Samo zaradi zdravil se lahko pogovarja z režiserjem. Brez njih bi bil nor, mislil bi si, da je Jezus! Najprej zdravila, potem komunikacija, poudari. Kaj je zdaj tu blodnja in kaj je res? Adamant ne ponuja odgovora. S tem ostane iskren, ker enotnega odgovora pravzaprav ni. Prav to je sporočilo filma, ki ga ves čas uspešno dokazuje – pravilni pristop duševnega zdravljenja je relativen, zato mora biti pacient nujno tretiran kot individualni subjekt.

V zaključnem prizoru na enem od jutranjih sestankov pride do prvega in edinega prikazanega nesporazuma. Catherine ne razume, zakaj ne sme voditi lastne plesne delavnice. V vse močnejši frustraciji osebju očita, da ne prepoznavajo njenega potenciala. Počuti se preslišano. Prizor je ključnega pomena, ker prizemlji doslej skoraj utopični optimizem. Tudi tu so težave. Tudi tu individualnost bolnika včasih trpi na račun posplošenih pravil in pristopov.

Kinodvorano zapustimo razneženi. V ganjenost in optimistično naklonjenost Adamantu, ki ju film uspešno izvleče iz nas, pa se s časom vrine nekaj negotovosti zavoljo vseh odprtih vprašanj. Med njimi tudi, ali je odpiranje vseh teh vprašanj o svobodi, zdravljenju in potrebah duševnih bolnikov brez kontekstualizacije dnevnega centra in njegovih pristopov problematično? Kar grozi filmu, in posledično tudi njegovi hvali, je posplošitev in s tem neprimerna romantizacija kompleksnega problema psihiatrije. Še pomembnejše vprašanje pa je morda, ali je naloga filma res, da je konstruktiven? Če Adamant sprejmemo za to, kar je – zgolj portret neke ustanove, ki jo vodi neoprijemljivo načelo človeškega pristopa k zdravljenju, potem romantizirano naklonjenost režiserja do Adamanta oprostimo. Še več, razumemo jo.

»Kako dolgo še?« so zadnje besede, ki se zapisane pojavijo na platnu. Kako dolgo bo lahko Adamant še vztrajal v sistemu, ki ga rušijo stavke, čakalne dobe, privatizacija? Kako dolgo lahko deluje, dokler tudi sam ne zadošča več vsem individualnim potrebam? Pomislimo na Françoisa, na Frédérica, na toplino Adamanta in si zaželimo, da bi vztrajal še zelo zelo dolgo.

Na Adamant je pokukala vajenka Kara.

vir slike: Kinodvor