V dneh, ko je bila v Ljubljani na tiskovni konferenci Festivala dokumentarnega filma napovedana mini invazija dokumentarcev in je direktor festivala Simon Popek zaukazal okupacijo reklamnih panojev, se je v prsa ne več mladega vajenca RŠ naselila tesnoba, ki si ji jo je tolmačil na svoj način. Poimenoval jo je postfestivalska kriza. Po pestrem festivalskem dogajanju v Zagrebu ga je padec v vsakodnevno rutino zopet trdno prikoval na s peskom posute pločnike, ki so vsi vodili v melanholijo in še kam. Med drugim tudi k pisanju festivalske reportaže, k nalogi, ki se mi je v tistih dneh zdela kot nedosegljiv ustvarjalni podvig.

Na festivalu Zagrebdox sem bil zgolj kratek čas, kar je bilo po eni strani dobrodošlo. Namreč, verjel sem, da bi trpkost, ki mi je preplavila srce, lahko okužila tudi ostale organe in najbrž bi od nje kar zbolel, če bi tam ostal dlje časa. Vse to pestro obfestivalsko dogajanje mi je malce zameglilo spomin. Pred popolno pozabo me je rešila objava prijateljice na priljubljenem socialnem omrežju, ki je vsebovala sliko razgaljenega oprsja, ki ga je prekrival napis ''Busen memo''. Ta me je spomnil na bojevite pripadnice feminističnega gibanja FEMEN iz filma Ukrajina ni bordel in takoj sem vedel, kaj mi je storiti. Mestu in svetu je potrebno opisati ta FEMENomen in začutil sem, da moram prevzeti nalogo glasnika.

Mednarodni festival dokumentarnega filma Zagrebdox je letošnje leto praznoval 10. obletnico. V prvem desetletju je pod taktirko Nenada Puhovskega zagotovo zrasel v največji in najbolj reprezentativen festival dokumentaristike v širši regiji. ZagrebDox ni zgolj revija filmov, ampak festival, ki prek različnih delavnic, strokovnih predavanj in nenazadnje tudi pitching foruma združuje dokumentarni svet Balkana.

Festival domuje v Kaptol centru, ki je nakupovalno središče s kinodvoranami ali, drugače rečeno, hram kapitalizma. Prostor ima sicer udobne sedeže in kvalitetne projekcije, vendar daje predvsem občutek odtujenosti od festivalskega dogajanja. Na to lahko seveda pogledamo tudi s povsem pozitivne strani, v smislu bujenja zanimanja za dokumentarce med publiko, ki sicer preferira lahkotne, razvedrilne instant pripravke ameriške mašinerije.

Svoj jubilej je festival slavil predvsem z bogatim in obsežnim programom, ki je povsem primerljiv z drugimi večjimi festivali dokumentarnega filma. Razvejanost programa na kar petnajst sekcij lahko zveni dokaj nepregledno, vendar je temu ravno obratno. Tematsko zastavljeni programi, kot so kontroverzniDox ali happyDox, gledalca, ki ne pozna toliko sveta dokumentarca, lažje usmerjajo do željenih filmov.

Mednarodni tekmovalni program je bil sestavljen predvsem iz filmov, ki so že želi uspeh na drugih festivalih. Če k temu dodamo še sekcijo Majstori Doxa, ki predstavlja, kakor že samo ime sugerira, največje režiserje in njihove aktualne filme, lahko zaključimo, da je mednarodni program vsebinsko kakovosten, a hkrati tudi, da ne ponuja ravno nekaj novega.

Tako je treba iskati sveže in še ne videne filme predvsem v regionalni konkurenci, ki pokriva širše območje držav jugovzhodne Evrope, od Italije pa vse do Romunije. Ta sklop je tisti, ki daje festivalu identiteto, uvrstitev nanjo pa avtorjem in njihovim filmom prizna določeno kakovost in kredibilnost. Slovenski dokumentarni film je bil v regionalnem tekmovalnem delu zastopan s filmom Mama Europa režiserke Petre Seliškar, nagrajen pa je bil italijanski film Sacro Gra, sicer dobitnik beneškega zlatega leva. Zgodbo, ki govori o življenju ljudi ob prometnem avtocestnem obroču okoli Rima, smo imeli možnost videti že na lanskoletnem Liffu.

V mednarodnem tekmovalnem programu je žirijo prepričal čilenski film Poslednja postaja. Film je trpko beleženje osamljenosti in iskanja vsakodnevne moči ljudi, ki preživljajo svoje zadnje dni v pozabi v domu za ostarele.

Omeniti velja še t.i. nagrado Moje generacije, ki je neke vrste priznanje za življenjsko delo in jo podeljuje direktor festivala, Nenad Puhovski. To je prejel veliki poljski mojster dokumentaristike Marcel Łozinski, katerega retrospektivo si bomo lahko ogledali v naslednjih dneh v sklopu Festivala dokumentarnega filma v Ljubljani.

V naslednjih minutah pa bi želel izpostaviti film iz programa kontroverzniDox. Že ob svetovni premieri je lani na festivalu v Benetkah poskrbel za razburjenje javnosti. Film z naslovom Ukrajina ni bordel avtorice Kitty Green nam odkrije resnico o dobro znanem ukrajinskem feminističnem gibanju FEMEN. Gre za dekleta, ki protestirajo z razgaljanjem in neke vrste žrtvovanjem svojih lepo grajenih teles v imenu enakopravnosti žensk. Avtorica filma je z dekleti preživela štirinajst mesecev in poleg intervjujev dokumentirala njihove priprave in proteste same. Sprva film deluje okorno in meji na amaterizem, saj govoreče glave članic gibanja FEMEN ne prinašajo prav veliko zanimivega in težko je razumeti, zakaj avtorica vztraja pri takem načinu podajanja zgodbe. Dekleta na vprašanja avtorice odgovarjajo, kot da ne bi premogla nobene refleksije in takšna dejansko tudi so. Navzkrižna montaža intervjujev in protestov deklet gledalca dokaj utrudi. Skozi vse to ponavljanje vendarle začenjamo dobivati občutek, za kaj sploh gre. Nato v filmu nastopi čas, ko skupini FEMEN avtorica zabije nož v hrbet. Pojavi se skriti vodja in ustanovitelj skupine Victor Svyatski z masko zajca in reče: ''I rabbit''!

Dame in gospodje, to je mastermind svetovno znane feministične skupine, ki je svojo popularnost pripeljala do te mere, da je postala trademark. Čudaški Svyatski samozavestno izusti, da vodi skupino na avtoritaren način, da so se dekleta nesposobna boriti za svoje pravice in da je neo-feminist. Na koncu v duhu iskrenosti še prizna, da je skupino deloma ustanovil tudi zato, da bi prišel do deklet. Ni kaj, dejstvo je, da gre za nevaren um gospoda Zajca, ki si je za svoje žrtve izbral naivna in nevedna dekleta. To, da so dekleta vse to vedela, je druga skrajnost, ki govori o njih samih in tu ni kaj dodati. Lahko si predstavljamo, kaj to spoznanje pomeni za podpornike te skupine ali celo za številne podružnice gibanja po svetu. Je pa res, da je Kitty Green kljub režijsko neprepričljivemu delu, katerega celo izkoristi v svoj prid, uspelo izbojevati bitko, ki je FEMEN dekleta sama niso mogla. Ko je film prišel v javnost, se je Svyatski umaknil in skril v zajčjo luknjo, kamor spada. FEMEN živi naprej, prav tako pa spolna diskriminacija, ki ji je Kitty Green zadala lep desni kroše.

Namesto v bordel je na ZagrebDox zavil Peter Cerovšek.