Pri Sladkih pogačicah bralca najprej zamori njihova naslovnica. Kljub tehnično solidnemu izdelku Zorana Pungerčarja vse te živopisane barve, ki sodijo v oblikovalsko paradigmo izdaj Prišlekov, bodejo v oči. Otroška motivika v resnici ni otroška, temveč otročja, prav v skladu z nekim redom infantilnosti, ki si je v zadnjih desetletjih apropriiral sfero otroškega kot subverzivnega, in jo pretvoril v red kao transgresivne otročjosti, brezbrižnosti in splošne nevednosti. Naj bi bilo kjut, ampak je samo trapasto. Potem je tu "besedilo na zavihku" Petra Semoliča, ki s takšnim zavihkom pripadajočo pojmovno arbitrarnostjo, z neko akrobatsko divjo mislijo dela reklamo, kakršnih je spremljevalec domačih izdaj že dolgo vajen. Skratka, mešanica prehitro nabranih pojmov, prepričevanje v to, da knjiga ni tisto, kar si vsega hudega vajeni bralci mislimo, ampak nekaj ravno nasprotnega in mitološko leporečenje. Obojega smo siti.

Zdaj pa k pesmim. Znano je, da Škrjanec zna pesniti. Njegovi pesniški postopki so osredinjeni okoli asociacijskih verig, ki so zmožne na znotraj določene konotacije splesti serijo kontraintuitivnih podob, ki v bralčevi govorici premetavajo inertno utrjena mesta in redistribuirajo razmerja med semantičnimi drobci, obenem pa sploh ozaveščajo o njihovem obstoju. V takšnih trenutkih po prepričanju pisca te recenzije v prvi vrsti ne gre za to, o čemer pesem govori, ampak za to, kako govori. Močna pesem lahko subjektivira ne glede na to, ali lovi motive iz snežne pokrajine ali pa iz predvolilnega dogajanja. To ne pomeni, da je vseeno, ali Majakovski piše o revolucionarnih marših ali Frost o nočnem gozdovju, temveč le-to, da je vsebina, v katero je bralec poezije nagovorjen, ključno zaznamovana s specifiko pesniškega jezika, v katerem je napisana.

A v zbirki se kaže tudi precej balasta in tu je pomembno, o čem govori. Škrjanec piše o dnevih, ki minevajo po inerciji, znotraj teh dni pa pesnik poskuša izcediti neko presežno diskurzivno vrednost oziroma presežno kognitivno senzacijo, ki poteka skozi pesniško govorico. Vendar se zdi, da v tem početju poezija velikokrat ni ključna instanca, temveč predvsem sedativ. Ti dolgočasni dnevi so namreč nekaj, kar je slovenska postmoderna v zadnjih dveh plus desetletjih na svoj način spremenila v (a)politični statement, tako v prozi kot v poeziji. Ljubljanski dolgčas je mistificiran kot univerzalna paradigma sodobnega življenja po koncu velikih zgodb in videti je, da še ne izgublja svojega vpliva. Lokalna adaptacija postmoderne teorije z vsemi njenimi implikacijami je obenem nekaj, kar ta prostor preko književnosti drži v krču. Tako je vsajena v pesniško nezavedno, da se zdi, da jo je nemogoče prevprašati.

Če Semolič na zavihku sugerira, da ne gre za letargičnost in da gre večkrat za zenovsko percipiranje sveta, mu lahko deloma pritrdimo, moramo pa reči, da vsekakor gre tudi za socialno letargičnost. Namreč ti dnevi so velikokrat ubesedeni v obliki neke dnevniške naracije, polne postmodernih in lokalno doksičnih usedlin, ki ne ostanejo prevprašani, močne pesniške intervencije pa v njih na ravni pesnjenja niso osmišljene kot nekaj, kar bi jih subvertiralo, temveč kot nekaj, kar te naracije legitimira. Nekateri verzni drobci odpirajo vpogled v neko transformacijo, ampak jo takoj nato zaprejo, s čimer poezijo samo potiskajo v irelevantnost in v služabništvo. Potemtakem ne delujejo kot izcedek zenovske modrosti: "In danes zvečer še posebej sovražim letala / in komplicirane besedne zveze. / Mislim, da poezija zdravi." To je proza, ki poleg tega, da cika na neko antiintelektualnost in prostorsko-časovno zaprtost, govori o poeziji, se postavlja kot njena reprezentacija. Zdravje ne prihaja v poeziji, ampak se postavlja kot prazna deklaracija nad njo.

Tako je mnenje, da o Škrjančevi poeziji nasploh ni mogoče ničesar novega reči, da je Škrjanec kot pesnik preprosto Škrjanec, mit. Takšne značilnosti njegovega pisanja pač doslej niso bile posebej prevpraševane. Predstavljajo pa precejšnjo ambivalenco tako za bralca, ki ji je naklonjen, kot za bralca, ki ji ni. Po eni strani njegova poezija s svojimi močnimi mesti upravičuje preživete tokove domače literature, po drugi strani pa kaže na nekatere od možnosti njihovega preseganja. V tem medpoložaju je odvisno od te poezije same in njene potencialne napredujoče subtilnosti, kako se bo v njem znašla, če ga bo presegala ali se mu bo prepustila. Tega statusa quo pisec teh besed ne vrednoti naklonjeno oziroma ga vrednoti bolj nenaklonjeno kot naklonjeno.

Takšno preseganje se kaže v nekaterih pesmih, v katerih je balast odplahnjen. Ena od njih je Ocean. Nabita je s podobami, ki se hiperbolično, v pozitivnem smislu, stopnjujejo v intenzifikaciji, retroaktivno sprevračajo skozi rabo dvoumnosti v obliki posameznih besed ali pomenskih sklopov. Ni naključje, da tu nastopa tudi nek bolj tesnoben eksistencialni modus. Ta tesnoba je tesnoba, ki jo uspe zrezonirati sam pesniški jezik, in se ne nanaša na subjektu zunanje realije, temveč se nanaša na stabilnost jedrnega subjekta kot takega. Vendar spet ne na oblasten način postmodernih teorij, ampak na način, ki prevprašuje sama razmerja med jezikom in bitjem, jezikom in telesom ter značajem telesa samega. "Grem in potisnem jezik / med svojimi rjavkastimi zobmi" sta v tem kontekstu vsekakor zelo močna verza. Skratka, ne gre za pesem o subjektu, ampak za pesem, ki spontano veže realnost pesniškega jezika skozi njegovo delovanje na same pogoje subjektivnosti.

Na koncu knjige pesništvo razpade v pesmi, dolge eno, dve, tri vrstice. Ta sklop najbolje prikaže opisovano ambivalenco, nihanje med močjo in nemočjo poezije, in zaradi njegove umeščenosti na konec, kot zaokrožitve zbirke in potencialne napovedi, ga lahko morda razumemo kot pomenljivega. Zmagam naproti!