Kmalu bo prevroče. Prevroče za odmik v misli na bližnjo preteklost. Ali bližnjo prihodnost. Kmalu bo tako vroče, da bo telo odteklo skupaj s stopljenimi ledeniki, možgani se bodo razlili po vroči mlakuži potopljenih mest, vasi in pokrajin. Celice se bodo spominjale bolje kot spomin sam, zapisi v telo se bodo razvili v globoke kotanje in vase požrli nepotrebne psihološke dileme. Kdo je bila tvoja mati, kaj je v tebi povzročalo travmo, kam so odšle tvoje otroške sanje … Vse to je nepomembno, ko se Zemlja topi in se človek staplja z njo.

Robert Kerans je ime, ki ne pomeni ničesar. Ime so mu dali starši, človeška bitja torej, ki jih je pogoltnila prihodnost, še preden se je Kerans začel spominjati lastne preteklosti. Tudi Keransov spomin je zgolj človeški. Kot tak postane nepomemben, ker ga zamenja organski spomin oziroma arheopsihična preteklost. Vročina zažge kratkotrajen, nepomemben miselni horizont človekovega kratkega življenja. Vročina povzroči, da na dan priplava material arheologije, spomin celic, nanos koda, ki ga je Zemlja vase vklesala že v triasu. Vse se steka v isto strugo, človeška kri izpred tisoč let, zemeljski prod izpred milijarde. Vse skupaj v potopljeno sedanjost.

Poleg protagonista Roberta Keransa se v pravkar navedeni kataklizmi znajdejo še poročnik Hardman, doktor Bodkin, lepa Beatrice Dahl in polkovnik Riggs. Vroče je. A ne zato, ker se je delegacija znašla na ekvatorju. Ne, arktični krog se je spremenil v subtropski pas. Zgodilo se je namreč vse tisto, na kar nas ves čas opozarjajo ekologi. Prevroče bo. In ledeniki se bodo stopili. Civilizacija ni dobila priložnosti za veliko tehnološko revolucijo, ker se je Zemlja maščevala, še preden bi jo lahko začeli misliti. Ker je distopija prehitela utopični svet.

Beremo roman Potopljeni svet Jamesa Grahama Ballarda, ki je v prevodu Petre Meterc izšel pri Pólici Dubovi. Ballard je angleški pisatelj distopije, postapokalipse in eksperimenta. Kot študent medicine se je navduševal nad surrealizmom, veja medicine, ki ga je najbolj privlačila, pa je seveda psihiatrija. Morda se kdo spomni bizarnega filma Crash v režiji Davida Cronenberga, posnetega prav po Ballardovem romanu. Stiskanje pločevine, vzdihovanje, švicanje, krvavenje in seks. Potencialni zdravnik je na neki točki svojega življenja pustil medicino in se vrgel v literaturo. Z mešanjem tehnologije, človeške psihe, fetišizma in kritike antropocentrizma je postal predstavnik novega vala znanstvene fantastike.

Ko Zemljo v romanu zalije voda, ostane živih le malo ljudi. Ti se ponoči pogrezajo v globoke sanje o soncu in vročini, čez dan pa raziskujejo algasto pokrajino, polno aligatorjev in legvanov. Delegacija bi se morala odpraviti na sever, da bi se približala znosnim temperaturam. Človeško telo navsezadnje le ni telo hladnokrvne dvoživke. Moralo bi se ohladiti. A namesto skupne odprave na sever se delegacija razpusti. Hardman izgine na jug. V še večjo vročino. Lepa Beatrice lista po štirideset let starem Vogueu in želi ostati. Tudi Kerans bo ostal z njo, medtem ko se Riggs odpravi na sever.

Ne potaplja se zgolj svet ali London, potaplja se človekovo telo. Pada v preteklost, terja združitev s svojimi prvotnimi povezavami. Res je, sumljivo jungovsko se sliši, arhetipsko, a na trenutke vseeno bolj spominja na Solaris Stanislava Lema. Sanjanje se prekine s prihodom belca Strangmana in njegovega črnskega plemena. Strangman se odloči, da bo izsušil lagune in izropal zaklade, ki so ostali v potopljenih stavbah. Nenavadni črnec je še zadnji cinik, ki pod vprašaj postavi Keransovo vero v arhopsihologijo. Je kritika, ki sproži akcijo, dogajanje. Izsuševanje lagun spravi statičnost človeških zasanjancev v gibanje. Kljub temu pa odnosi med protagonisti delujejo površinsko, konflikt s Strangmanom se ne artikulira in na koncu deluje kot akcija zaradi akcije same.

Potopljeni svet se začne z dobrimi besednimi potopi v človeške sanje, podobe in nezavedno. Bralca prepriča z nenavadno metaforiko povezovanja med čisto materialnim in globoko nezavednim. »Nebo nad njim je bilo lenobno in brez oblakov, blaga, brezizrazna modrina je bolj kot na nevihtni nebesni svod, kakršnega je bil vajen prejšnje dneve, spominjala na notranje zidove nekakšne globoke, nepovratne psihe.«  A avtor se prehitro ustavi na površini opisov. Ne razloži ozadja in bralca pušča nevednega. Kako deluje ekonomija v času svetovne ekološke katastrofe, če sploh? Zakaj torej Strangman zbira zaklade umetnosti, komu to služi, ko propade svet, kjer so nekaj veljale? Pa denar? Oblast? Distopija naj bi vendarle kljub svoji razdrobljenosti, razbitosti in kaosu ohranjala red. Ki bo po kaosu zavladal kot red distopije. Ali pa terjamo preveč? Morda pa je tudi pojem distopije to, da jo je nezmožno misliti v totaliteti.

Potopljeni svet je pač distopična ekokritika, za katero zagotovo velja Jamesonov rek, da je navsezadnje lažje misliti konec sveta kot konec kapitalizma. Kaže nam tisti možni svet, ki nas čaka, če bomo še naprej živeli tako, kot živimo. Ballard je roman izdal leta 1962, bralcem pa se zadnje tedne zdi vročina še bolj neznosna kot prej. Morda bodo naša telesa kmalu hotela bližino sonca. Ballardovsko povedano se bomo počutili tako stari kot celotno biološko kraljestvo. Neskončno stari bomo in neskončno vroči. Hoteli se bomo vrniti k našemu velikemu Soncu.

Konec distopije vselej kliče po utopičnem. A utopija v Potopljenem svetu je nekaj drugega. Ne, Kerans ne poseže po spominu iz svojega otroštva, ko sveta še ni bilo konec. V misli ne prikliče zelenih travnikov, prijetne pomladi, turkiznih rek … Keransove sanje preseže spomin telesa. Njegova želja pa je ubijalska vročina. Njegova želja je njegova nočna mora. Kerans vztrajno brodi proti jugu. Njegova utopija je totalna smrt. Utopija v distopiji se izkaže za drugo … distopijo. Ki je vrnitev v raj. Na koncu namreč zapiše: »Tako je /…/ zapustil laguno proti jugu kot drugi Adam, v iskanju pozabljenih rajev ponovno rojenega sonca.«