Bedna življenja malih ljudi

Recenzija izdelka
27. 9. 2022 - 13.30

Med drugo svetovno vojno, leta 1943, je prvič izšla zbirka novel Sreča na črepinjah. Literarno delo slovenske pisateljice iz prve polovice 20. stoletja, Angele Gelč Jontes, skoraj osemdeset let po prvi izdaji beremo v osveženi obliki, saj je bilo letos ponovno izdano pri Beletrini.

Enajst novel, zbranih v knjigi Sreča na črepinjah, je kljub sem ter tja klišejskim elementom odraz takratne surove družbene dejanskosti. Ravno surovost in naturalistični opisi dogajanja, literarnih oseb in njihovih občutkov sta značilnosti, ki v literarnem slogu avtorice najbolj izstopata. Pisateljica bralko vplete v zagonetna življenja raznolikih in večplastnih likov, ki jim je na prvi pogled skupno le to, da svoja bedna in z obupom prežeta življenja preživljajo v takratnem ljubljanskem predmestju. Kmalu pa se pokaže, da njihove žalostne usode niso tako edinstvene, kot se zdi.

Vsaka črtica, vsaka novela posebej je nekakšen antropološki oris vsakdanjika na popolnem družbenem dnu. Nekateri liki se skušajo okov bede osvoboditi; taka je mlekarica Johana iz istoimenske novele. Johana po smrti svoje tete Mice podeduje njeno posest in zajeten kupček denarja. Še pred tem pa se iz popolnega koristoljubja poroči z gospodom aranžerjem Zalarjem. Toda Johanina želja po boljšem življenju temelji na stiskaštvu in preračunljivosti, kar opazujemo v njenem odnosu s sestrično Martino, ki jo Johana po tetini smrti izkoristi za déklo. Njena preračunljivost in povzpetništvo se ne ustavita pri lastni krvi; žrtve Johaninega skopuštva kmalu postanejo tudi njeni možje, ki umirajo v sumljivih okoliščinah. Tu se že na prvih straneh zelo odkrito kaže avtoričin slog pisanja, saj pomanjkljivosti svojih literarnih junakov ne skriva za leporečenjem. Njene protagonistke in protagonisti pač niso všečni ljudje, so skopuški, izkoriščevalski. Do njih občutimo hladno distanco, ko stran za stranjo postajajo hinavci, perverzneži in povzpetniki.

Pisateljičine ilustracije malih ljudi presegajo osebne zdrahe, saj se loteva tudi kompleksnejših družbenih problemov. A pri tem naletimo na eno redkih pomanjkljivosti njenega pisanja. Gelč Jontes je najbolj prepričljiva v podrobnih, mojstrskih opisih osebnosti in videza likov ter v tekočem razvijanju pripovedi k zadovoljivim koncem. Toda kadar opisuje medosebne odnose, je nepričakovano skopa. Predvsem posledice psihičnega in fizičnega nasilja, ki ga možje izvajajo nad svojimi ženami, se zdijo nekoliko premalo razvite. Zakonca Jera in Tone, protagonista novele Tone Škerjanc se je našel, v svoji baraki živita neizpolnjeno zakonsko življenje, saj se jima želja po otroku ni uresničila. Zato vznikajo številni spori, ki so večinoma posledica moževega pijančevanja. Tone nemalokrat dvigne roko nad ženo Jero, ki vsakokrat le objokana leže v posteljo in zaspi. Tukaj pa se njuni prepirčki, kot jih poimenuje avtorica, končajo. Novela njunega odnosa onkraj teh nasilnih prepirov ne analizira, prav tako se zdi, kot da je razlog za moževo znašanje nad ženo njegova brezposelnost. Jera tako ostaja le objekt izživljanja brez možnosti upora. Njena nesrečna usoda pa se nesrečno tudi konča – med poskusom samomora, pri čemer se v zadnjem trenutku premisli, jo odnese rečni tok in naslednji dan odkrijejo njeno truplo. Siceršnji nadrobni zapisi osebnosti v tem primeru le izzvenijo v prazno, saj fizično nasilje ostane na ravni bežne omembe.

V novelah pogosto umanjka celostni razvoj ženskih likov, ne le kot žrtev nasilja, temveč tudi kot samosvojih in samostojnih ljudi. Še vedno pa se pisateljici zelo dobro uspe posvetiti družbenim problemom, kot je revščina. Novela Zastavljalnica naslika uboštvo predmestnih žena. Te skušajo v naslovni zastavljalnici iz svojih 'zapranih cunj' na vse pretege iztisniti karseda zadovoljive kupčke denarja, ki bi nekaterim kupil nov klobuk, drugim, najbolj ubogim, pa kaj za pod zob. Prostor, v katerem se zjutraj gnetejo ubožne ženice, pa je popoldne obrnjen na glavo. V zastavljalnico derejo starinarji, najeti postreščki in petične mestne dame, ki hlastno kupujejo tiste redke dragocenosti obubožanih. Nihče niti ne trzne ob vrtoglavih cenah, ki mnogokrat presežejo tiste, za katere so bili predmeti odkupljeni. Nasprotje med jutranjimi in popoldanskimi strankami zastavljalnice še zaostrijo opisi obupa revnih žensk, ki slutijo, da bodo ob zaslužek, ko se jim pred nosom zapirajo vrata zastavljalnice, ter kasneje šopirjenja japijske gospode na dražbi. Novela je tako skoraj kičast prikaz socialne razklanosti takratne ljubljanske družbe.

Kot se pisateljica v eni od črtic posveti širšemu družbenemu problemu na nekoliko subtilnejši način, pa se v drugi enako prepričljivo osredotoči na popoln propad osamljene protagonistke. Mica, ki je opisana kot 'velika in težka, tršata kakor moški', nima sreče v ljubezni. Ko končno najde snubca, pa Miha, ki se je edini zanimal zanjo, izkoristi njeno naivnost in Mica zanosi. Osramočena Mica dela na polju, na katero nekega dne iznenada nekaj trešči. Mica rodi mrtvega otroka. Njen greh je tako velik, da se je prisiljena preseliti v mesto, kjer opravlja delo perice. Pere dan in noč, njeno garanje je tako neznosno, da se počasi vdaja pijači. Kadar ne pere, pije. Meščani jo poznajo po delavnosti in pijanosti. Novelo, ki se sicer prične s klišejskim opisom grde račke, nesrečne v ljubezni, Gelč Jontes stopnjuje do roba popolnega uničenja protagonistke, ki se bralki kaj hitro zasmili, k čemur pripomore pisateljičin naturalistični način pisanja. Bralkine upe o boljšem življenju za ljudi, o katerih prebira, avtorica tako dokončno pokoplje, saj je nenazadnje usoda teh izmišljenih nesrečnikov takrat mejila na resničnost.

Sreča na črepinjah je zbirka novel, ki rdeče niti ne izgubi niti za trenutek: njeni protagonisti do zadnjega dne bijejo bitke proti svojim bednim življenjem. Njen slog pisanja ter poglabljanje v osebnosti in vsakdan malih ljudi sta dovoljšnja razloga, da Gelč Jontes ne smemo pozabiti. Poraja se vprašanje, zakaj njeno literarno zapuščino spoznavamo šele danes, ko pa je od njenega nastanka minilo že toliko desetletij. Ko znova prebiramo njene novele, se zlahka prepričamo o kvaliteti njenega pisanja. Zato se ne moremo izogniti prevpraševanju svojega razumevanja kanonizirane zgodovine slovenske literature, ki je pisateljice sistematično zapostavljala. A čeprav je dobro, da pisateljice znova odkrivamo, lahko takšna moda mine enako hitro, kot se je pojavila. Še vedno pa nas čaka sistematično soočenje s patriarhalno literarno zgodovino, za kar nove izdaje ne bodo dovolj.

 

Pisala je Brina.

Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness