Beton in beda

»Tam, na senčni strani blokov. Kjer se bloki zarezujejo v travnike, močvirja ali pobočja za sabo, v tistih travnatih sencah, kjer se je zmeraj pasla kakšna krava s teličkom.« Tja nas popelje prva zbirka kratke proze Muanisa Sinanovića, Na senčni strani blokov, ki je izšla letos pri LUD Literaturi. Skozi preplet realističnega s fantastičnim se deveterica kratkih zgodb bere kot nekakšna zbirka najlepših pravljic vzhodnega bloka, katere junaki se spopadajo s svojo vrženostjo v svet po koncu zgodovine.

Senčno stran blokov nam razkaže prva, istoimenska kratka zgodba, ki jo lahko beremo skoraj kot prolog, ali raje estetsko vodilo zbirke. Blokovsko naselje, ujeto v kotlino, obdano z nedostopnimi višavji okoliškega gorovja, zaznamuje prav to občutje ujetosti. Njegovi stanovalci so za betonskimi stenami brutalistične sivine odzidani od idile preprostejše preteklosti, ki se morda še podi po pašnikih nekje tam zgoraj. Enako nemogoč kot regresija v bukolično nekdanjost je tudi beg v vznemirljiv kaos velemestne prihodnosti, v kateri bi sij tisočerih neonskih luči predramil še tako okorelo dolgočasje. Naveličani preteklosti in oropani prihodnosti so ljudje ujeti v svoja stanovanja kot v kletke stalne sedanjosti. Pri tem jih vsak kotiček njihove neposredne okolice, vsak blok neizprosno opominja na veliko vizijo neke izumrle vrste, ki si je še upala misliti alternativo.

V srhljivem primežu sedanjosti nas drži tudi sam slog. Kompleksne stavčne strukture, v katerih se detajlno slikanje podob ljubljanskega vsakdana tekoče spaja z eksistencialnimi refleksijami, tvorijo nekakšen poetiziran tok zavesti. Postavljanje banalnega ob »vzvišeno« v postmoderni večinoma rezultira v vsesplošni ironizaciji, na senčni strani blokov pa na tovrstni cinizem ne pristajamo. Prav poetičnost jezika tekst ovije v nekakšno pikro iskrenost; spoznanju totalnosti novega družbenega reda ne sledi zgolj umik v cinizem, temveč predvsem vztrajno iskanje zadnjih drobcev človečnosti. Senčna stran blokov je namreč prežeta z artefakti propadlega socializma, za katere se zdi, da namigujejo na povsem anahronistične ideje. Njihova kljubovalnost preživi celo zavedanje tega anahronizma, kar tekstu poda izrazito melanholičen ton.

Avtor z nizom referenc, ki segajo vse od rimskega komediografa Terencija pa do današnjega Andrewa Tata – ki pa sta, mimogrede, oba potisnjena v neko nedoločljivo preteklost – bralki bistveno ovira postavljanje zgodb v kakršenkoli časovni kontekst. Ker bi se lahko odvijale kadarkoli, se pač nikoli ne morejo odvijati zares. Na podoben način tavamo tudi po vicah znanega in neznanega prostora. Dobro znani toponimi pod vplivom de- in rekontekstualizacije lebdijo nekje med postsocialističnim Balkanom in neštevnimi anonimnimi metropolami, ki jih je globalizacija vse spravila na en sam skupni imenovalnik: odtujenost. Posamezniki, ki naseljujejo senčno stran blokov, so antijunaki vsak svojega časa. V izpraznjenosti njihovega bivanjskega okolja prepoznavajo lastno eksistencialno stisko. Kolektivni sen blokovskega naselja se je namreč s propadom sistema, ki jih je gradil, sprevrgel v izolacijo utesnjujoče celice, ki ji pravimo stanovanje.

Preko niza prepoznanja in potujitve se konstruirajo tudi literarne figure. Oprijemljivo, realistično karakterizacijo vselej spremlja nerazložljiv element nadrealističnosti, ki izžareva tako iz dialogov kot iz internih monologov figur. Tako sta, recimo, popotnika Brokat in Bronja iz istoimenske zgodbe kljub jalovosti svojega odnosa nerazdružljiva: ko se spogledata, v očeh drugega uzreta isto misel; ko spita, sanjata isti sen. Njuni skupni spomini se odslikavajo v apokaliptični krajini mesta Poredoš, kamor sta pripotovala, da bi kot prostovoljca pomagala pri vzdrževanju tamkajšnje avtonomne cone.

Refleksijo o teh arhetipskih, prirojenih spominih, ki se skrivnostno prikradejo v našo podzavest, torej sproži opazovanje neposrednega okoliša; ob pogledu na iznakažene ostanke preteklosti Brokat in Bronja artikulirata svoje času neprimerno hrepenenje po skupnosti in smislu. Prav to ju navsezadnje tudi žene na pot; v Poredošu vidita rešilno bilko tako lastne kot tudi obče izpraznjenosti. V Poredošu bosta lahko skozi ozaveščeno akcijo kljubovala totalitarnosti režima, ki ljudem odreka človečnost; v Poredošu bosta našla istomisleče in se z njimi povezala v kolektiv, ki si bo zgodovino pisal sam. Njun revolucionarni zanos pa nedolgo po prihodu v mesto trči ob realnost bede, strahu in predvsem odkritega nasilja, ki neizogibno spremlja upor veliko subtilnejšemu nasilju oblasti. Iz preplaha izvito ogorčenje ju privede do tega, da Poredoš brez večjih pomislekov zapustita. Brokat in Bronja tako predstavljata nekaj, kar v različnih avtonomnih skupnostih tudi dejansko vedno znova srečujemo. Neoliberalizacija je privedla do popolne atomizacije; kot nam je znano, družba sploh ne obstaja. Rezultat tega procesa je dvojen: posamezniki skušajo odtujenosti drug od drugega premostiti z grajenjem novih skupnosti, a znotraj njih vse prepogosto zgolj reproducirajo indoktrinirani individualizem.

Enako neizprosno deluje tudi mesto, v katerega je poslan protagonist zgodbe Inženirjeva naloga. Na tej točki se težko izognemo asociacijam na Kafko: inženir se v celoti zaveda absurdnosti svoje vloge nekakšnega čuvaja časa, toda v mešanici cinizma in gole navade v njej pač vztraja. Ko se znajde v mestu, za katerega se zdi, da je obtičalo v neki minuli eri, ugotavlja, da so preteklost, sedanjost in prihodnost zgolj prazni označevalci. Vsi se namreč zgolj skušajo spopasti z neoprijemljivostjo in izmuzljivostjo časa. Čas nas skozi svoj totalizirajoči Zdaj uklešča v kolektivno depresivno epizodo; stanje, v katerem se nam odteguje sposobnost tvorbe novih spominov.

Poskus prodora iz hromečega primeža preteklih spominov nad sedanjim življenjem lahko spremljamo v zaključni, pomenljivo naslovljeni kratki zgodbi, Pobeg. Njenemu protagonistu se sodi za dejanje, ki ga je sam že pozabil; zdi se, da anonimni sodnik bolj kot dejanje sámo obsoja prav pomanjkanje obsojenčevega spomina. Posledice njegovega zločina so vse prej kot fatalne, a je njihova dreveneča moč prisotna prav v svoji odsotnosti. Sodnik obsojenca namreč obravnava z vsem razumevanjem; opomni ga zgolj, da bo v bližnji prihodnosti dobil vabilo na ponovno zaslišanje, do katerega se bo morda uspel spomniti, kar je pozabil. Edini oviri, ki obsojenca opominjata na prekarnost njegovega položaja, sta žgoča zavest, da proces pač še traja, in njej pripadajoča prepoved zapuščanja občine.

Ko obsojenec preverja meje te domnevne brezposledičnosti, s tem da se preprosto zapelje iz mesta, mimo policistov in njihovih thompsonk, se njegov pobeg zdi prav neznosno lahek. Dejansko pa njegov poskus pobega ilustrativno odraža okrutno milost družb nadzora; tako kot posameznik mejo začuti šele, ko jo skuša prestopiti, se tudi obsojenec vseprisotnosti kazni zave šele, ko se na koncu svoje poti znajde spet na začetku, pred svojim blokom. Obsojenca tako lahko beremo kot subjekt, ki se skuša izviti iz nekakšne ničejanske zasičenosti z zgodovino. Če se spomnimo na Fisherja, je dojemanje časovnosti v postmoderni zaznamovano z nepremostljivim protislovjem: po eni strani naša kultura poveličuje večni Zdaj, po drugi strani pa je do onemoglosti zastrupljena z lažnivostjo nostalgije. Na stičišču obojega se spopadamo z nezmožnostjo misliti kakršnokoli novost.

Kratkoprozno zbirko smo torej začeli na senčni strani blokov in končali prav tam, postopajoč pred vrati naše hladne betonske celice. Konec je vselej zapisan že v začetek; vsak poskus osvoboditve iz okovja narativa zgolj poglobi našo kronično vpetost vanj. Ciklična struktura zbirke še dodatno podčrta občutek brezupa in ujetosti, ki veje iz njenih platnic. Bralka tako niti za trenutek ne sme odmisliti lastne situiranosti v čas, ko koherentne alternative vseobsegajočemu kapitalizmu dejansko ni. V tem smislu tekst celostno zaobjame kronično utrujenost postmodernega subjekta, zato tudi bralna izkušnja ne more biti nič drugega kot uspešno utrujajoča.

*

Za bloki je ždela vajenka Leila, zraven je bil Martin.

*

Slika: instagram @easternblocgirl