Sladkokisli vonj postanega dvojnega C; avtobus, prepojen z znojem, cigaretnim dimom in cenenim osvežilcem zraka; obtolčena kolena in scefrane strani spominskih knjig. Pustimo magdalenice zahodnjakom in sledimo raje nehotnemu spominu, sproženemu ob ločevanju pomarančne brozge od preostanka razpadajočega jaffa keksa. V svojem retrospektivnem razvojnem romanu Tole ni zate nas namreč Aleksandar Hemon popelje nazaj v bratsko republiko Bosno, natančneje v Sarajevo sedemdesetih let, da bi nam tam predstavil sebe kot dečka, ki tava po brezmejnosti socialistične vere v prihodnost.

Bosansko-ameriški avtor Aleksandar Hemon se v romanu Tole ni zate, ki je v prevodu Irene Duše izšel lani pri založbi Goga, vrača v avtobiografsko esejistiko. To smo lahko brali že v Knjigi mojih življenj, ki je izšla leta 2013 in v kateri med Sarajevom in Chicagom raziskuje svojo dvojno identiteto vojnega razseljenca. Po drugi strani se v Tole ni zate zateče k svoji pravi domovini, ki pa kot taka ne obstaja več oziroma obstaja zgolj v spominu. Avtorjevo vročično brskanje po svojih spominih, ki se nam razodevajo v obliki kratkih vinjet, se tako bere kot neutrudno iskanje kakršnegakoli pripadanja.

Ti spominski zapisi so bolj kot linearnemu, vzročno-posledičnemu sosledju zavezani povsem subjektivnemu toku asociacij. Časovna in prostorska distanca, s katere avtor lovi izmuzljive spomine, ustvarjata prostor, v katerem se človeško življenje osvobodi okov lastne časovnosti in zaživi kot gmota vedno znova ponavljajočih se občutij. Ogrodje, ki raztresene zapise povezuje v koherentno celoto, tako ni časovna, temveč nekakšna čutno-asociativna os. Avtor namreč v vsakem odseku svojega življenja zaznava hromeče nepripadanje kot nekakšen lajtmotiv, ki ga skuša kristalizirati z vztrajnim brskanjem po lastnem spominu. Bolj kot zaradi nostalgične ljubezni do preteklosti same pa se v spominjanje sili zaradi fatalnega strahu pred pozabo. Če preko spomina konstruiramo pripovedi naših življenj, pozabljanje kot neizbežna cenzura črta cele odstavke, briše cela poglavja. Pozabljeno se tako nikoli ni zgodilo; utone v praznino, preprosto odmre. Spominjanje pa je, nasprotno, afirmacija doživetega; ovekoveči minljivo; odganja smrt.

Impresionistično naslikane spominske podobe nas prepričljivo prestavijo v vrvež starodavne Baščaršije ali hladno spokojnost nad njo spečega Trebevića. Avtor svoje spomine podaja karseda pristno in neobdelano, da bi v njih zadržal vsaj trohico otroškega čudenja nad brezmejnostjo sveta, ki ga je obdajal. S tem neponovljivo specifičnost lastnega otroštva preslika v temeljno človeško izkušnjo, s katero se dejansko lahko poistoveti vsak. Padec z gugalnice je namreč enako boleč na golem betonu sredi brutalističnega delavskega naselja ali pa na sivkastih kamenčkih predmestnih igral. Na nekaterih mestih se asociativnemu toku spomina prepusti celo do točke, ko ta začne razžirati pravila slovnice in skladnje. Ko, denimo, piše o hudi vročini, ki je mučila njegovo otroško telesce, stavki razpadajo v vročično nizanje misli, ki se z zamegljenimi zaznavami zunanjega sveta pomešajo v popoln delirij. Avtorjeva odločitev, da nam omogoči tako neobremenjen pogled v nekatere od njegovih najranljivejših trenutkov, porodi izrazito intimno besedilo, ki prepriča predvsem s svojo neizprosno iskrenostjo.

Tole ni zate očitno skuša preseči konvencije zaprašenih avtobiografskih memoarjev; lirične spominske drobce skozi besedilo spremljajo še kratke esejistične refleksije, ki se nanašajo bodisi na dotičen spomin iz avtorjevega življenja bodisi na sam proces spominjanja. Če nas je ob branju prvih prepričala ravno lahkotnost, s katero avtor prevzame neobremenjeno perspektivo otroka, ki je nekoč bil, slednje skušajo vsakršno sled nostalgije odpraviti. Z distancirane pozicije zunanjega opazovalca avtor prične s seciranjem svojih spominov, dokler od njih ne ostane kaj več od praznih otročjih marenj. Retrospektivne refleksije, v katerih se vedno znova pojavlja apel k empatiji, se tako bolj kot vaja v razumevanju nekega preteklega jaza berejo kot trpko pomilovanje tega. Tako iz samih spominov kot tudi iz refleksij o njih je razvidno, da je ena redkih stalnic avtorjevega življenja njegova dvojna identiteta in tej pripadajoča tujost, ki prepogosto zaznamujeta življenja takšnih ali drugačnih beguncev. Razdvojena struktura knjige to sicer uspešno odslikava; med dečkom, ki se je brezglavo podil po sarajevskih ulicah, in moškim, ki nekje daleč stran preko oceana preizkuša meje svojega spomina, pač ne moremo spisati koherentne, linearne pripovedi. A vdor odraslega razuma v svet otroškega občutenja celotnemu besedilu poda pokroviteljski ton, ki nam potopitev v branje bistveno oteži.

Kontrasta med otroško in odraslo perspektivo se implicitno drži tudi kontrast med jugoslovanstvom in zahodnjaštvom. Z odločitvijo, da svoje konkretne spomine poda z vso iskrenostjo, torej tako vsebinsko kot tudi oblikovno ločeno od kakršnegakoli komentarja, neoporečno ohrani njihovo življenjskost. Če bi brali le spomine, bi dejansko brali nekakšen univerzalni dnevnik generacije, ki je preživela popolno dezintegracijo sveta, v katerem je odraščala. Ker pa se teh zapisov držijo še razmišljanja o tem ali onem, njihov akademsko-intelektualistični ton žal zasenči pristnost spominov. Še več; ločnica med perspektivo avtorja kot čutečega otroka in avtorja kot mislečega odraslega, ki skuša za nazaj popravljati svoje mladostniške zablode, ustvarja vizijo dveh radikalno drugačnih svetov. Na eni strani beremo o izkušnji odraščanja v zlati dobi socializma, ki je zaradi naivnega pogleda otroških oči kar cela ovita v nebogljeno razposajenost. Na drugi strani pa analitični um naturaliziranega zahodnjaka s pomilovanjem za masko empatije hiti svojemu novemu, zahodnemu bralstvu razlagati kulturne specifike te izumrle vrste Jugoslovanov in njihovih socialističnih zablod.

Fascinacije Zahoda nad domnevno nebogljenostjo nekdanjih Jugoslovanov, pomešane s pokroviteljskim zavidanjem njihove sposobnosti naivne vere v skupno dobro, smo že vajeni. Obžalovanja vredno pa je, da v skladu s tem narativom svojo živeto izkušnjo podaja tudi avtor bosanskega rodu. Njegova odločitev, da o svojem življenju v času, ko si je vojno lahko predstavljal zgolj kot sceno v filmu, piše povsem subjektivno, je seveda legitimna. Obsojanje kakršnekoli predelave tovrstnih travm bi bilo naravnost pošastno. S tem v mislih lahko sledimo podobam Sarajeva kot mehkobno zbledelim razglednicam; skozi oči otroka opazujemo to mesto in njegove prebivalce, ki se vsi skupaj zdijo večni. Ker pa obenem vemo več od tega otroka, čigar največja skrb je zgolj kraja Čungalunge iz zanikrnih trafik, do celotnega besedila ohranjamo določeno distanco. Zdi se, da je naivnost otroškega pogleda na svojo neposredno okolico projicirana kar na celotno jugoslovansko družbo oziroma njeno vero v svetlo socialistično prihodnost. Zahodnjaki se ob branju tako lahko naslajajo nad lastno sposobnostjo empatije s tem malim, nebogljenim balkanskim človekom, ali pa mu pokroviteljsko zavidajo zmožnost zaupanja v kaj večjega.

Ker retrospektivno pametovanje oziroma osramočeni poskusi upravičevanja svoje nekdanje naivnosti postjugoslovansko bralstvo v najboljšem primeru dolgočasi, v najslabšem pa s svojim pokroviteljskim tonom naravnost iritira, nas prešine slutnja, da tole res ni za nas. Obenem lahko upravičeno dvomimo, da bo najmočnejša plat besedila, namreč njegova neprisiljena avtentičnost, prepričala tudi zahodno bralstvo, ki je že v otroštvu uživalo sadove liberalne demokracije. Ob koncu branja se nam tako postavlja vprašanje: če Tole ni zate uspešno odtuji pripadnike obeh plati Hemonove deljene identitete, za koga potem sploh je?

Pisala je pionirka Leila, mentoriral je tovariš Martin.

*

Slika: José Nicolas, Sarajevo (1995)