Draga poslušalka, lepo pozdravljena. Pravkar si z nami vstopila v dnevni recenzentski termin. Saj veš, tukaj bolj ali manj neusmiljeno merimo nepravilnosti in tehtamo nesmisle – včasih smo pri tem tudi uspešne. Danes morda ne bomo, morda tega niti ne želimo, kajti zbirka afroameriškega pesnika Xana Phillipsa Trup, ki je lani izšla pri založbi Škuc, problematizira prav nenehno in nasilno umeščanje človeka v arbitrarne kategorije.

Če bi torej zavoljo recenzentske omike najprej povedale nekaj o pesniški formi, bi zapisale, da tukaj ni nič pretirano novega. Pesmi so pač pisane v različnih oblikovnih in slogovnih variacijah prostega verza. Ponekod je interpunkcije več, drugod spet manj. Brez logičnega pravila so nekatere pesmi zapisane v prozi, druge so likovne – oblikovane v podobo glavnega motiva pesmi. Če poskusimo biti bolj natančne, lahko rečemo, da je vsaka pesem zapisana tako, kot to od nje zahteva snov. Dovolimo torej, da spregovori vsebina.

Pišem ti iz položaja Črnskosti. 

Veš, tu sem že vse življenje in ugotavljam,

na atomski ravni, da je nemogoče prestopiti večino vrat. Lahko pa grem skozi zidove. 

In šel je skozi mnoge zidove. Fak, to je ziher pustilo nekaj modric. Kakorkoli, Trup je Phillipsova druga pesniška zbirka in hkrati razširitev prvenca Razlogi za kajenje, ki je izšel leta 2016. Z njim je, vsaj tako smo prebrale v spremni besedi Nataše Velikonja, ki je skupaj z Nino Dragičević Trup tudi prevedla, vstopil v vrtinec sodobne trans, kvir in afroameriške literature. Slednja zadnjih nekaj let, zlasti v angleško govorečem prostoru, doživlja renesanso. Čedalje več je prepoznavnih literarnih glasov, ki v ospredje postavljajo intersekcijo rasizma, transfobije in kolonializma – med njimi tudi Phillips.

Medtem ko je mulat_ka utemeljen_a

                     na zaobljubah iz koruzne moke belih staršev

in nakopičenih neizrečenosti Črnskih,

                     je sestavljen_a večinoma iz

kipečih elementov, ki niso dokumentirani. 

Kar je ostalo nedokumentirano, privre na plano. Pravzaprav nas objame in v enem samem sunku brez usmiljenja odpelje skozi zbirko. No, v tem objemu ni nič pretirano mehkega, tudi udobno nam ni. Pozicija, iz katere nam piše, je zajebana. Nenehno prepletanje nasilja, zatiranja, izključevanja in sploh vseh raznolikih oblik nasilja, ki jih zmoremo našteti. Njegove pesmi soobstajajo z mukami njegovih prednic – vseh zasužnjenih, v Ameriko prodanih žensk. Njihova preteklost se staplja s Phillipsovo sedanjostjo in se prevaja v odpor kot elementarno funkcijo preživetja.

to je največ kar lahko storim

         zagrabim našega nepravičnega boga za bisere

obešene za vrat in vprašam

zakaj je v svojem siju mirno sedel

         vsa ta tisočletja

gledal kako moji ljudje umirajo

Vso nasilje, ki so ga deležne akterke Phillipsove poezije, je uperjeno v telo – kar je izven konvencij ustreznega, je potrebno korigirati. Zlasti transspolno telo, ki vstopa v biomedicinsko tranzicijo, mora kloniti dominantnim reprezentacijam spola.

zdravniki ti v roko dajo vsadke, da bi zmedli

tvoje hormone. dogovor: odrečeš se svoji 

gostoljubni maternici, oni pa odstranijo 

rešetke s tvojega okna. 

Phillips nikdar ne ostane zgolj pri katalogizaciji zatiranja in nam tako ne ponudi priložnosti, da bi nas začela dolgočasiti. Tja, kjer strukture moči brišejo, pesnik vpiše svoj upor. Razmrcvarjeno telo pa se celi v erotičnem stiku z drugo. 

a zaradi vsadkov krvaviš več

mesecev. ko oditi iz hiše ni bilo več 

mogoče, sem v tvojo kožo vrezal_a šest lukenj

in z ustnicami zvlekel_a ven vsak del posebej. 

Kar ste pozorne poslušalke ob menjavanju ženske in moške slovnične oblike morda že opazile in kar v slovenskem prevodu zbirke izstopa, je raba podčrtaja, s katerim prevajalki skušata v slovenščino prenesti spolno nevtralnost izvirnika. Verjetno lahko zaupamo jezikoslovkam in trans aktivistom, ki pravijo, da je podčrtaj v danem trenutku še najbolj učinkovita rešitev. Ampak kaj, ko je vmesni prostor, ki čuva mesto za vse spole hkrati, zamejen z binarno opozicijo ženske in moške končnice. Hja, pustimo tuhtanje strokovnjakinjam in ostanimo pri pesniški zbirki. V njej raba podčrtaja deluje moteče, a nekako produktivno. Ko se tako zaletavamo ob končnice in občasno izgubimo ritem, smo prisiljene spoznati omejitve našega jezika. Nenehno smo opominjane na binarnost slovenščine. Da bi se lahko dokopale do bistva, se ob drugem in tretjem branju trudimo pozabiti na ospoljenost besed.

Vse, kar smo želele povedati, najlepše povzame prispodoba križpotja. Zbirka se zgodi nekje sredi življenjskih, kulturnih in družbenih presečišč in se pri tem zoperstavlja preprostim reprezentacijam danosti – Phillips vztraja na prepihu. Kjer lajf zareže v meso, pusti, da zakrvavi. Govor in dotik pa sta tako kot opazovanje in spominjanje nujni komponenti celjenja.

 tudi jaz sem plesal_a

      po njenem 

bobniču in se sesedal_a

      k njenim nogam

nastavljenih užitkov

      ko ljubezen zapusti 

meso in postane

     obara svetlobe

Morda telo nikdar ne bo zaceljeno, skupnosti solidarne in življenje prijaznejše, vendar pesmi Xana Phillipsa na to ne pristajajo. Ko v ospredje poezije umesti rasizem ali transfobijo, razgrne mehanizme njunega delovanja in nam jih približa, kot tega hladna racionalnost sociološkega eseja ne bi zmogla. To bi lahko bilo dovolj, saj senzibilni bralki ponudi razmislek o nujnosti izstopa iz struktur zatiranja, toda Phillips stopi korak dlje. Ob pesnikovem  nagovoru je bralka prisiljena zavzeti stališče do prebranega – še posebej takrat, ko se sama z vsebino ne more poistovetiti. Tako Phillips preseže gesto dokumentiranja in nam ponudi možnost izstopa. Kjub temu je odgovornost naša, smo mu pripravljene prisluhniti? 

Temna snov, Črnsko meso sta v velikem povpraševanju,

a nikoli ne vidimo niti centa. Pozivam vas. Če vidite sestro,

ki hodi skozi zidove ali preživi, česar se preživeti ne da, spijte vašo pijačo in se naučite pozabiti ali ljubiti obdavčeno prikazen pred vami.

Fotografija: Beowulf Sheehan