Ni slučajno, da ravno novembra obeležujemo dan spomina na mrtve - že v davnini je bil čas okoli zimskega solsticija čas mrtvih. V vedno daljših nočeh naj bi se duše umrlih vračale na svet in strašile žive. Buuu! Danes se zdi, da je dan mrtvih bolj praznik živih, njihove nečimrnosti in slabe vesti, pa k vragu vsa simbolika! Smrtniki, ko zaigra Tanatosova simfonija, večinoma padajo na pieteto in skladnost, tisto skladnost, ki naj bi jo narava jeseni menda delila s pokojnikom. Zategadelj se jim zdi prikladno umreti, ko »umira« bujnost narave, temperatura pa se naglo znižuje kot pri svežem kadavru. 

Novembra tudi pogosto dežuje. To ni dež, to so nebeške solze, bi porekel ljudski pesnik nebodigatreba. Pajade, nebo ne cmizdri ko neka pička. November je recimo da mesec smrti, razen če crkneš od smeha. V tem primeru je prikladneje umreti v aprilu. Zrežirani pogreb, ki mu nihče ne verjame. Smrt, povzročena in izpostavljena krohotu zamračenih umov. Slaba fora, a toliko večja budala, ki misli, da iz smrti ne gre briti norcev. 

Zabijmo november v njegovi ekskluzivnosti s književnostjo, zabijmo ga s Petretom M. Andreevskim, makedonskim klasikom in salomonskim brivcem omenjene vrste. Njegova proza je premišljena raztopina smrti, strahu in smeha, zbirka Vsi obrazi smrti, ki je leta 2011 v prevodu Namite Subiotto izšla pri LUD Literatura, pa je njegov izložbeni eksponat. Pesnik, romanopisec, dramatik in kratkozgodbičar velja za enega najbolj nadarjenih in plodnih makedonskih literarnih ustvarjalcev. V slovenščini poznamo njegovo poezijo, med katero izstopa dvakrat nagrajena zbirka ljubezenske lirike Danicija, preveden pa je tudi njegov roman Poslednji vaščani, ki je bil nominiran za mednarodno nagrado balkanika.

Nepodučeni slehernik bi lahko Andreevskega na prvo žogo označil za zgolj še enega obsedenca, ujetnika velike teme, ki obdeluje in obdeluje ličja in naličja nespoznavnega. Lajtmotivski spekter njegovih zgodb je namreč jasen ko beli dan: smrt ne prizanaša nikomur in ničemur, umira pa se iz sto in enega razloga, na petek in svetek, z onečedeno pleničko ali v krčih režanja, brutalno in naravno. Možgansko neeksplozivno dejstvo, ki pa se posuje s smodnikom v avtorjevem vrlem sprovajanju medbesedilne dialektike z ljudskim izročilom dežele sonca. Junaki njegovih zgodb izhajajo iz atavistično vaških kolektivov, razprostrtih po vukojebinah makedonskega juga, na katerem je Andreevski preživel prvih dvanajst let svojega življenja. Ta svet je nasičen z verovanji in legendami, vraževerji, obredi in mitološkimi predstavami iz bogate makedonske folklorne imaginacije. Andreevski vrvohodi med verjetnim in neverjetnim, živimi in mrtvimi, njegove pripovedi pa preveva mitološka nadčasnost, znotraj katere že tako karikirani liki delujejo še bolj morbidno, razklani med tradicionalni in sekularni svet, spontano iskrivi, toda boječi. Vsi obrazi smrti so dokaz, da se metafizičnih aspiracij ali boštva, če hočete, iz človeka ne da izgnati z nobeno revolucijo, slično kot se sela ne da izgnati iz seljaka, četudi se ta še stokrat preseli v mesto.

Sanjska temporalnost, primerljiva s časovno atmosfero Kiševe Legende o spalcih iz Enciklopedije mrtvih, dodatno potencira tudi bizarnost dogodkov, ki se zdijo ciklično večni, privlačni razsvetljenemu zahodnjaku. Premožna zakonca Bojčevski posvajata sinove, ki pa v njuni prekleti hiši drug za drugim cepajo ko muhe, pa donkihotski boj z izbirčnim, a nikoli videnim krtom v vrtu Danaila Kordanovskega, ki umre tako rekoč zato, da bi nadlogo pod zemljo naučil kozjih molitvic. Ne pozabimo konja, ki ga jezdi nevidna vila, ali poslednjega kola Kuzeta Kuzmana, ki dobesedno odpleše v smrt, pa iz drevesa bingljajočega Judeža, obešenca, ki mu vaščani pozabijo polomiti noge, da se ne bi vrnil in jih strašil. Zgodba Med Sofronijem in božjo sodbo se zdi komplementarna Tolstojevi Smrti Ivana Iljiča, dasiravno bi se po svoje dalo celotni podtalni tok Vseh obrazov smrti zvesti prav na Izpoved ruskega klasika. Doživetja in spoznanja so kvalitativno enaka, le da so pri Andreevskem skrita za debelo odejo folklorne fantastike, lubricirana s črnim humorjem in nepredvidljivimi preobrati, ki penetrirajo v bralčevo prištevnost. Avtorjeva dobrohotna ironija in sarkazem zakrivata sicer očigledno trajnostno naravnano selekcijo surovin. Ništo ne se frla. V realnosti izumirajoča folklora se, kot pravi Subiotto, v prozi Andreevskega konzervira, pa tudi predeluje, in prehaja v večnost zapisanih besed. 

Med devetnajstimi zgodbami svojevrstno izstopa ena, zadnja. Edina nefantastična, avtobiografska in neduhovita ter edina, v kateri je tematiziran samomor. Končni cilj pesnika Manivilova. Ta zgodba ni le hommage pesniku, preminulemu in neznanemu, a resničnemu, da bi bolj ne mogel biti. Je bilanca zbirke, zaključni račun dobrih sto petdeset strani dolgega krokanja in lokanja srhljivo-štosne mastike smrti.

»Kaj bereš, me je vprašal. Recenzijo Solunskih atentatorjev. Si gledal film? Nisem dobil kart, sem rekel. Bolje, da jih nisi, je rekel, oni se niso ubili zato, da bi nekdo slikal njihovo smrt in s tem služil. Oni se niti v življenju niso hoteli slikati. Smrti se ne da naslikati, je rekel, čeprav je v njej zbrano vse naše življenje. Pred nekaj leti sem bil tudi jaz pripravljen na tako smrt, sem rekel, ampak zdaj nisem. Zaradi družine? Zdaj ne vem, zakaj bi to napravil. Morda so mrtvi svobodnejši … Kdo ve, sem rekel, do zdaj se ni še nihče vrnil, da bi mi povedal. (…) Naum Manivilov je bil edini, ki se je lahko obnašal, kot je hotel, in ne, kot bi se moral. Nobene prisile ni prenašal. Ni se fotografiral, tako kot solunski atentatorji. Nikoli ni pozabil odkloniti tega. (…) Položili smo ga nad jezero, med mnoge jablane, slezenovec in divje narcise. Ko smo šli s pokopališča, sem slišal: Tukaj je lepo biti tudi mrtev. Ampak nihče se še ni odločil tako zlahka kot on …«

Manivilov je umrl oktobra, Andreevski pa septembra. Morda sta pohitela, da bi družno zajebala november, ali pa jima je bilo vseeno. Živi tako ali tako štukajo smisel povsod, kjer se jim zahoče, odvisni le od svojega kreda. Mrtvi so indiferentni, indiferentna je tudi narava in v tem je svoboda neživosti. Živi smo polni presegajočih misli, želja, balasta vseh vrst, še posebno pa patetičnih epilogov. Čemu bi bil naš drugačen? Jaz, ki tole pišem, od nedavnega polprofesionalni topničar smisla, iz principa ne bom umrl novembra! Naj pri priči krepnem, če se bom zlagal.