»Mesto stoji na razvalinah. Pod mestom je svet grobnic. Ni bilo tolikšne moči, da bi lahko zrušila razvaline, preden so ga začeli graditi. Zato je mesto pognalo k višku na kovinskih stebrih, na ogromnih, od znotraj praznih slopih, včasih votlih, včasih polnih stopnišč in jaškov dvigal. To je trajalo dolga leta, tisoče let; tam, kjer se je jeklo razkrojilo, tam, kjer je rja razgrizla spoje, kjer so postavljali podpore, z žico krpali luknje, je zdaj mesto preraslo zemljo z železnim podgobjem in še zmeraj raste in z ogrodjem meri v daljna sonce in mesec.«

Slišali smo odlomek iz romana Ana In v grobnicah sveta, poljske pisateljice Olge Tokarczuk. Roman je lani izšel pri založbi KUD Police Dubove v prevodu Jane Unuk. Ana In je Inana, sumerska boginja ljubezni in vojne, poznana iz mita o Inani in Ereškigal, najstarejšega poznanega mita o sestopu v podzemlje. Pod istim imenom se pojavi tudi v Epu o Gilgamešu. Motiv spusta v podzemne grobnice pa obstaja še v mnogih drugih različicah in časovnih obdobjih – od Orfeja in Evridike  do Perzefone in Demetre in drugih. 

Sumerskih bogov od ljudi ni ločevala visoka gora, kot je kasneje recimo grške. Ana In biva med ljudmi, gladko prehaja med nivoji mesta, obiskuje svoje prijatelje in znance v zastekljenih pisarnah z razgledom in tiste, ki iz svojih stanovanj vidijo zgolj kvadratni centimeter neba. Ana In je uporniška in muhasta, v mnogih potezah podobna ljudem. Mnogim opazovalcem in pripovedovalcem zgodbe so vzgibi za njena dejanja neznani. Nikoli ne izvemo, zakaj pušča vrata svoje hiše odklenjena, zakaj je zapustila katerega izmed svojih ljubimcev in konec koncev, kaj jo je gnalo v podzemne grobnice, kjer biva njena sestra, boginja smrti, ki v pripovedi nikoli ni naslovljena z imenom. Vemo le, da Ana In sliši klic sestre dvojčice iz podzemlja in želi po dolgi ločitvi nenadoma z njo govoriti.

Za cyberpunk kuliso mesta, sestavljenega iz votlih kovinskih stebrov in govorečih dvigal, ki povezujejo njegovih več deset nivojev, stoji trg s turško parno kopeljo, prebivalce pa prevažajo rikše. Zdi se, kot da univerzalni označevalci prihodnosti v sebi skrivajo mnogotere partikularne označevalce danes izumrlih kultur. Ljudje se spajajo s tehnologijo – šoferjev hrbet se spaja z rikšo, ki jo vozi. Bogovi, ki so projektirali mesto, pa so z žicami vpeti v svoje direktorske stolčke v steklenih pisarnah na najvišjih nivojih mesta. 

Ljudje se stapljajo s predmeti, jezik, ki te procese opisuje, pa je izrazito materialen. Kaže se kot ključen gradnik mesta, kot kos železa ali opeke. Na primer: »Klicaj je tako močen, da me udari v čelo, zraste mi buška.« Povedi, s katerimi se razgledujemo po svetu romana, se razgrinjajo z naštevanji in stopnjujejo z nizi odvisnih stavkov ‒ navsezadnje se sklenejo v ritmu, ki odzvanja formulaičnost mita in togost ureditve sveta. Jezik je vzporejen z redom, ki vzdržuje civilizacijo. »Razumno delovanje je enako redu jezika. To je slovnica obstoja.« 

Povedi so hkrati polne ovinkov in skritih zgodovin, vstavljenih v glavno pripoved. Prisostvujemo jim spotoma. Ena med njimi se naposled zaključi izven mesta. Ko so bogovi arhitekti dokončali mesto, so utrujeni želeli, da bi njihov vizionarski arhitekturni dosežek nekdo tudi vzdrževal. Ana Enhedu, kiparka, je po naročilu bogov arhitektov, iz gline naredila ljudi. Kot naročeno jih je naredila prekrhke, da bi se lahko borili za prevlado ali dojeli božji načrt, a dovolj sposobne za vzdrževanja sveta. Meščani so vijaki, blago, material, ki drži mesto skupaj zavoljo mesta samega. Ano Enhedu teži krivda, ker je naredila kopico bitij, katerih edina usoda je služiti mestu. Navsezadnje odide v pregnanstvo in v pleteni košari s seboj odnese tiste najbolj pohabljene primerke. Pripoved Ane Enhedu se vrine v strukturo mita, da razkrije temelje, na katerih stoji mesto.

S prepletom simptomov sedanjosti in skic prihodnosti, ki gradijo mnoge futuristične žanre, pripoved biva v univerzalnem časovnem pasu in v prostoru, ki ga je nemogoče umestiti. Avtorica pokaže, da se vsakršno mesto ‒ simbol za civilizacijo ‒ naposled zveriži v cikel simptomov, ki se končajo v propadu, ne glede na čas, v katerem so obstajali. Vsevedna pripovedovalka, ki pripoveduje le prvo poglavje, ki razgrinja okoliščine nastanka mesta in uokviri pripoved, pravi: »Ne zanima me čas, tolikokrat nas je že speljal na led. V jeziku v katerem pišem, se preteklost in prihodnost razlikujeta samo po enem zlogu. Bilo preide v bo, in to zveni kot klic.« 

Klic, ki požene človeka čez meje ustaljenega reda, sproži neizogibni propad sveta. V vsakem takšnem klicu in vsakem novem začetku in koncu pa odmevajo vsi pretekli prestopki, konci in začetki. Tako se vzdržuje cikličnost nastajanja in propadanja. Ana In sledi klicu, ki si ga ne more ali ne želi razumsko pojasniti. Spusti se v podzemlje, prepričana, da lahko obisk, kljub vsemu, preživi. Seveda podzemlja nihče ne preživi. Toda Ano In v življenje obudita dve muhi, ki ju v podzemlje pošlje eden izmed njenih božanskih očetov. Eden od pripovedovalcev zgodbe, vratar podzemlja in osebni asistent neimenovane sestre Ane In, ob pogledu na slabotno oživljeno truplo nadzemne sestre premišljuje, čemu je po vsem tem času tudi njemu žal, da se je njeno življenje izteklo. Videl je namreč že na tisoče ljudi prispeti v podzemlje. Ana In je prišla prostovoljno, vedela je, kakšen bo edini možni razplet, na katerem temelji red sveta, in vendar je pričakovala, da se mu bo izmuznila. 

Vratar, presenečen in nejeveren, sumi, da je sočutje tisto, ki ga žene v takšne dvome. Sočutje označi za neko novo bolezen, za muho, ki ji ni smiselno podleči. Sočutje povzroči, da so dovoljevali vse mogoče izjeme. Zaradi sočutja svet, ki ga odlikuje red, podleže kaosu. In vendar Anina neimenovana sestra, čeprav je zavezana vzdrževanju tega reda, podleže svojim muham in vrne njeno truplo živim. Veriženje izjem in muhavosti posameznikov iztiri red in ob koncu pripovedi se temelji mesta zamajejo. Boginja smrti svoje dejanje kmalu obžaluje, saj je z njim ogrozila red sveta, zato zahteva, da Ano In v podzemlju nekdo nadomesti.

Sestop Ane In v podzemne grobnice ni nikoli pojasnjen, kar pa navsezadnje ni pomembno, saj bi bile ne glede na to, kakšni so njeni razlogi, posledice enake. Ne glede na to, da vsako novo mesto zraste na ostankih ruševin prejšnjega, vsakega naslednjega porušijo iste napake. Zgodbo pripovedujejo mnogi opazovalci, vendar nikoli Ana In, povzročiteljica začetka konca mesta. Tudi bralka se nikoli ne znajde znotraj pripovedi. Jezik, ki prepleta daljno preteklost in špekulacije prihodnosti, jo drži na razdalji. Mesto je vzpostavljeno kot diorama sveta, ki si jo bralka lahko ogleda od zunaj, jo s pogledom zajame v celoti. Tako roman bralki prizanese in ji dopusti vzvišenost, s katero se lahko izključi iz opisanih zablod, četudi sluti obrise univerzalnih spodrsljajev. 

Svet, njegov potek in želje ter gnanja likov so v službi nauka, katerega inherentna didaktičnost bralki ponudi, da ga podceni, a hkrati zapazi vzorec, ki ga na novo izumlja in ponavlja za Ano In ter mnogimi drugimi pred njo. Ponujeni nauk ni pridigarski ali pokroviteljski, je zgolj samoumeven in znan razplet dogodkov. Poučna zapoved, za katero se že vnaprej ve, da bo slej ko prej spet prekršena: »Od rojstva se privajamo na mrtvost. Če bi znali svet videti kot živ, od začetka do konca, ne bi mogli umreti, niti če bi si to zelo želeli.«

Slika: Wikimedia Commons.