Občina Jesenice je skupaj s Kulturno-umetniškim klubom Pegasus nedavno izdala knjižico Železarska lirika. Antologija jeseniških pesnikov, ki smo jo prebrali in jo kanimo v teli moljasti južini malce pokomentirati. Tako naslov kot videz dotičnih poezij sta obetavna, stripovska platnica, železarska poetika in jeseniška tuga. Poezija iz socioproletarske periferije, ne sliši se napak.

Pri antologijskih poskusih je bolj kot sama stvar, tj. umetnost in poezija, bistvena matrika, po kateri je nekdo izbral in vkup nametal to ali ono delo, tega ali onega avtorja. To bo tudi fokus našega izvajanja, si pa predtem ne morem pomagati ne majčkeno poetizirati in izčrtkati drobčkeno skico samih poezij. Zjedkani prerezi sveta polzijo po razriti pesnikovi biti, dati jim verzificirano besedo in obstati, poskušam na pamet pesnikovati njihovo poetiko. Se pravi nič, česar ne bi bili vajeni iz siceršnje sočasne pesniške produkcije, razrezki nekih subjektov ter zdaj bolj zdaj manj, redkokdaj nič patetična ubeseditev. Nekaj povsem tradicionalnih, večinoma modernih nastavkov, ki pa praviloma, s preredkimi izjemami, niti približno ne prebijajo okova liričnega patosa, kot to npr. spetinspet razlamlja avtentična šalamunovska poezija.

Še bi se razpisoval o pesmih, kaj lepšega in bolj poetičnega, vendar, kot rečeno, je treba predvsem reči kakšno o naravi naše antologijice. In tudi glede slednjega ne bi bilo treba biti pretirano rigorozen, če ne bi iz knjige bolj kot poezija butal ven izbor in njegovi posebni načini. Antologiziral je Jernej Kusterle. To se pravi, izbral, zbral, uredil in spremno besedo napisal Jernej Kusterle. Dalje je taisti zadevo še tehnično uredil ter tudi zastopal delnega založnika, Kulturno-umetniški klub Pegasus. Poleg tega pa je tudi eden izbranih in zbranih pesnikov ali, kot beremo v spremni besedi, najvidnejši predstavnik prekerne generacije do sedaj.

Kje drugje se podučiti o kaki knjigi, kakor v njeni spremni oziroma uvodni oziroma kar obeh besedah. Naša knjiga je delo, ki je zadnjih šest mesecev oblikovalo moje življenje, zapiše omenjeni avtor. In tudi ves preostal obpesemski tekst ima skozinskoz melos doživljajskega spisa, ob katerem se lahko npr. podučimo, kako je pisec spoznaval, kaj pomeni urednikovati, razočaranje nad kulturniško srenjo ter njenim neposluhom, pa kako da se starejši zgražajo nad hip-hop kulturo, saj se mladi oblačijo, obnašajo in izražajo provokativno.

Ne, ne izmišljujem si sproti. Spremni tekst nas denimo poduči, da literarna besedila delimo na umetnostna in neumetnostna, umetnostna pa na zvrsti in vrste. Lirika, epika, dramatika ter sonet, roman, tragedija. Šnelkurz srednje šole, začinjen s privat anekdotami. Gospod Kusterle je eno leto študiral na policijsko-varnostnem faksu, preden se je prepisal na slovenistiko. Gospod Marjan Čufer pa je po petnajstletnem delu v železarni postal tehnološki višek, zato se je znašel na Zavodu za zaposlovanje. I feel you, bro.

V glavnem, v spletu pretenzij in ambicij, izrecno subjektivnem izboru pesmi ter zelo zelo hojladri samozavedanju knjige, ki bolj od bodi zatripanih bodi analitičnih bodi interpretativnih korespondenc z izbranimi pesmimi butajo ven neke privat trivie brez vsakršne resnične veze z bitnostjo v poeziji. In tudi glede izbora naj prišepnem, da poznam kakšnega pesnika ali pesnico iz onih jeseniških logov, ki bi si več kot zaslužila omembo in navedbo v generacijski grupi prekernih poetov, z izdano knjigo ali brez. Vemo, ne potrebuješ knjige, da razturaš, in kaj je prekernejšega od neizdajljivosti.

Kaj potlej, je knjiga za odpad ali za brat'? To zadnje, vedno to zadnje, če ne drugega zaradi hecnih grotesknih, malce infantilnih kaj za en kurac momentov, s katerimi nas zabava spremna beseda. A vendarle, knjigo železarskih poezij ne glede na vse obstranske mahinacije reši – poezija. Kljub temu, da v njej ni veliko tekstov, ob katerih bi ti zavrelo in se olupilo in izhlapelo srce, nam vendarle prišpara demant, zaradi katerega hočeš nočeš zablesti tudi vse ostalo. Zato za konec prihranjamo najslajše.

Delček dela najboljših komadov v knjigi:

Včasih se mi zahoče in podrem tri vogale banke, nastanem luknjo, široko in zamaščeno. Potlej na to luknjo ležem in štrcam spermo po bankirskih glavah, ki so v daljavi papirnati avioni. Nobena bomba ne zaleže, lezejo na dan kot ščurki, kot stenice, soma se s tleskom lepi po njihovih ustih in lobanjah; ščijem v kozarce. Dajem na račun skisan vermut; tako imam, mislim, bankirje čisto lepo, trdo v oblasti ...

In seveda, avtor teh zadnjih vrstic je pokojni Iztok Saksida – Sax, v prvi polovici osemdesetih sodelavec in tudi odgovorni urednik Radia Študent.