Danes obravnavano čtivo je tako posebne sorte, da čemu podobnemu vsaj v Sloveniji še nismo bili priča na knjižnih straneh. Ne samo, da je knjiga nova po letnici izdaje, ampak je nova tudi po načinu pisanja. Letos izdana zbirka osmih dramskih besedil je izšla pri Društvu za razvoj gledališča v izobraževanju. Avtorji pa zaenkrat niso izdajali svojih dram, čeprav se njihova življenja neprenehoma vrtijo okoli le-teh.

Roko na srce, zbirka Komedije, v avtorstvu Tomaža Lapajne Dekleva, Vida Sodnika in, v manjši meri, tudi Miše Mahnič, ni dizajnerski presežek v smislu same fizične izdaje. Verjetno bolj poenostavljenega izvoda knjige že dolgo niste držali v rokah. Vseeno pa nam poda vse potrebna informacije. S Times new Roman pisavo na beli podlagi, nam že sama zunanjost črno na belem namiguje na svojo vsebino. No, obstaja en dodatek in to so platnice, ki se lahko zavihajo navznoter.

Naše današnje poslanstvo pa se ne drži recenziranja estetske vrednosti Komedij, čeprav – kot že rečeno – metaforično ponazarja inovativen proces, ki je pomagal zakuhati knjigo. Priimke Lapajne Dekleva, Sodnik in Mahnič ste lahko že slišali v improvizacijskih krogih in elipsah. Prek tovrstnega gledališča je vseh osem dram namreč tudi nastalo. Torej, vrnimo se v prolog geneze.

Pisalo se je leto 2011, ko sta Tomaž Lapajne Dekleva in Vid Sodnik večkrat stala na odru, osvetljena z lučjo Juša Milčinskega in premikala pete ter hrbtenice ob zvokih Andraža Gartnerja. Slej ko prej se je izkristalizirala ideja, da bi morali svoje improvizacijske predstave snemati, sicer ostanejo le sentimentalni zapisi v dolgotrajnem spominu obiskujočih. Da torej ne bi ostalo le pri tem, so po video posnetkih napravili tudi dramske zapise predstav, kakšno za potek dogajanja nepotrebno izjavo pa tudi izbrisali. Nekaj ponavljajočih motivov so precedili tako, da se vsak pojavi le enkrat. Kljub improvizaciji se včasih kakšne teme rade ponovijo, sploh ko se zgodi kakšna odmevna afera v medijih ali kaj podobnega.

Vsaka improvizacijska predstava v gledališču se zgodi s pomočjo publike, na podlagi katere se glede na razne koncepte in zasnove nato nadaljujejo tako imenovani long ali short-formu . Nadaljevalo se je leta 2014, ko se je skupini pridružila še zadnja soavtorica, Miša Mahnič. Da ne bo govora o kakšnem šalabajzeraju, so teksti šli prek budnega očesa dramaturginje Kristine Mihelj.

K sreči je način ustvarjanja tega impro Instant šova razložen tudi v uvodniku. Nemalokrat se na improvizacijskih predstavah zgodi, da publika meni, da je v tistem trenutku izmišljen le del predstave, čemur pa ni tako, saj se mora zgodba graditi na podlagi prej izvedenega, kjer ima lahko vsak, ki svojo nogo položi na oder, popolnoma drugačno idejo ob začetku prizora.

Gre za precejšnjo noviteto, če pomislimo, da so vsaj drame srednješolskega kanona najprej zapisane, nato zvadene in šele nato zaigrane. Komedije ta tok dogodkov postavljajo na glavo. Zaradi sprotnega izmišljevanja prizorov sicer žal naletimo na nekaj odstopanj, kot so manjša kompleksnost likov, ki prej niso bili razdelani, hitre menjave med njimi in podobno. Umanjka tudi kostumografski, rekviziterski in scenografski del predstave, saj improvizatorji delajo le z lastnim telesom in oblekami, seveda. Tako preprosti so na odru, kot je preprosta prej omenjena grafična podoba knjige. Posebnosti zaznamo tudi pri umanjkanju četrte stene, saj igralec na odru z nagovarjanjem publike in pobiranjem predlogov, to podre že na začetku.

Instant pisanje kot tako pri nas ni popolna novost, saj so se s tem ukvarjali celo na tradicionalistični dramaturgiji ljubljanske akademije, vendar so Komedije trenutno edina tovrstna knjiga. Ko začnemo brati, se nam zazdi kot čisto navadna zapisana drama. Celo pantomimične opise na začetku predstave - ki si jih moramo ob tem predstavljati – so morali prikazati tako natančno, da pri zapisu ni utrpela slikovitost, ki bi jo sicer lahko povzročila odsotnost giba. Že odsotnost vizualnega nam lahko naredi probleme ob hitrem menjavanju likov, kar je morda zelo smešno, a prav tako konfuzno, verjetno izgledalo na odru. Sploh z le dvema igralcema. Hkrati pa je seveda hvalevredno, da je v eni drami medsebojno povezanih več zgodb, ki se vseskozi med seboj prekinjajo, prepletajo, pa tudi razvijajo in konsistentno nadaljujejo.

Do dobrega komičnega vložka pride tudi, ko pri priznavanju lastnih napak sodelujoči sebe postavijo v absurdne situacije. Prav tako eden nikoli ne ve, kaj bo naredil drugi, zato se lahko na trenutke znajdeta skorajda vsak v svojem prizoru, ampak v istem prostoru. Kljub enostavnim likom je treba avtorjem priznati izredno poznavanje človeškega obnašanja, saj neglede na starostno, poklicno ali spolno diferenciranost izpadejo življenjski. Še dodatno zaradi uporabe pogovornega in ne knjižnega ali celo zbornega jezika.

Kar se tiče forme, gre predvsem za kratke iz življenja gledalcev potegnjene skeče, povezane v sekvence. V njih pa uporabljajo tako besedno kot gibalno smešnost, pretiravanje in karikiranje, tudi stereotipiziranje in repeticijo, ad hc rešitve problemov iz nemudoma narejenih predmetov in še česa. Večkrat se zato zgodijo nenavadni in smešni preobrati, predvsem povezani z zamenjavami statusov po višini družbene moči med dvema vpletenima. Kljub temu, da se to vplete v širšo zgodbo, pa sekvence, ki se prepletajo v posamezni drami, niso nujno povezane med seboj, kar vplete dodaten element komičnosti.

Vsi zapisani zvoki in ozadja v Komedijah, zbirki osmih dramskih besedil, pa tudi scena, rekviziti in ostalo, so bili torej v originalu odigrani s strani dveh ali treh improvizatorjev in enega glasbenika. Vseeno tudi v zapisu drame popolnoma funkcionirajo kot besedila. Nekatera, kot je parodija na Matička, ki se je oženil, so kvalitetna do te mere, da bi lahko padla v roke tudi kateremu institucionalno še učečemu, da bi tudi sam poskusil iz dolgočasnih pradavninskih del potegniti tisto naj-smešnejše, kar bi mu pomagalo pri pomnjenju. Tudi dvomljivci pri tej zadnji, imenovani Tonček se ženi, pomislijo: “Ali ni prav to tisto življenje, ki ga je hotel Linhart zamolčati, ker bi bilo potem preveč resnično in vsakdanje?”

S svojimi svetlimi in manj svetlimi točkami so Komedije interesantne že zaradi koncepta nastajanja. Vsekakor bodo bolj zabavne bralcu, ki je kakšno predstavo improvizacijskega gledališča že videl ali pa si bo lahko vsaj predstavljal, kako to šele izgleda, ko na odru ni nič drugega kot le človek ali dva. To pa v letošnjem letu lahko ponovno vidi od konca septembra že v KUDu Franceta Prešerna, kamor se vrača impro liga ali pa v Menzi pri koritu, kjer so pred nedavnim začeli svojo sezono tudi IGLU-jevci ali improvizacijsko gledališče Ljubljana.