DJ Technotakimachine, odraščanje v povojnem obdobju, Tuzla, ljubezen, izguba bližnjih. S temi besedami lahko v grobem začrtamo glavne motive, ki zaznamujejo drugi roman Damirja Avdića, in si jih tudi poskušajmo zarisati v misli.



Začenjamo torej z bledimi obrisi zgodbe, ki pa je zgolj na obrobju tistega, kar je pri Avdićevi pisavi najizrazitejše in najpomembnejše. Zato ob njej ne bomo izgubljali preveč besed in jo omenjamo zgolj iz informativnih razlogov. Da vemo, da obstaja. Na tem mestu se raje posvetimo tistemu, kar avtorja naredi tako posebnega in zaradi česar še kako paše vzeti njegov drugi roman Enter džehenem v roke – torej njegovi besedi.



Skozi Avdićev literarni prvenec, Na krvi ćuprija, ki ga v svojevrstni preobrazbi in pod naslovom Most na krvi lahko doživimo tudi na gledališkem odru, lahko opazujemo razvoj avtorjevega izraza. Če so bili prej stavki izrazito kratki in udarni, se njegova beseda zdaj počasi umirja, stavki so za odtenek daljši in ne izražajo napsihiranosti v tolikšni meri kot v prvem romanu. Če je bralec prej dobil šako v glavo, mu zdaj pripade le kakšen konkreten šamar. Kar pa ni nujno slabo.



Avdićev slog pisanja je bil prej njegov največji – če ne celo edini – adut, v romanu Enter džehenem pa je postala tudi zgodba bolj oprijemljiva. Da pa vse skupaj ne bi delovalo preveč sterilno, dogajanje mestoma prekinejo daljši izbruhi misli, ki jim je vseeno za vsakršne jezikovne omejitve in pravila. Bralci njegovega prvenca to v drugem romanu že nekako pričakujemo in tudi komaj dočakamo, saj so prav ti deli najmočnejši.



Zabrisane meje med poezijo in prozo ter med različnimi osebami poskrbijo za psihedeličnost teksta, ki kar kliče po ponovnem branju posameznih delov. Oboje se z vsako stranjo stopnjuje, kljub temu, da začetek romana tega ravno ne obeta. Osebe na določenih mestih prehajajo druga v drugo, zato občasno ni več jasno, kdo pripoveduje, in predvsem, komu. Tudi to pa pri Avdiću postaja že stalnica in prepoznaven element.



V poetičnost avtorjevega jezika je najbolj vpeta ravno njegova povezanost z glasbo. Avdić je prenesel pojem didžejanja z glasbe na pisanje in ustvaril miks različnih oseb, misli in verzov, ki se z neopaznimi prehodi zlijejo v trdno celoto. »Glasbeni vložki« bralca prestavijo v nek čas in kraj, z njimi pa dobi vpogled v razpoloženje nekoga, ki ga je povozila vojna in izguba ljubljenih oseb, in ki se v najbolj kritičnih situacijah prav z glasbo lahko umakne v svoj svet.



Neka modrost pravi, da je ena glavnih značilnosti besedne umetnosti zmožnost identificiranja bralca s prebranim. Bralec vzpostavi odnos do tega življenja, ki ga bere in v njem lahko izživi tiste stvari, ki mu jih običajno družbene konvencije prepovedujejo. Z jezo, obupanostjo in razočaranostjo, ki so obvezno povezani z ljubeznijo, je Avdić ustvaril imaginarni svet, v katerem se lahko bralec izprazni, marsikateri pa se z njim verjetno tudi zlahka poistoveti. Roman Enter džehenem tako nudi svojevrstno zatočišče v besedah nekoga, ki z iskrenostjo in direktnostjo bralca na paradoksalen način potolaži. In pravi: Biće sve u dure. Kurac moj.