Damirja Avdića se držijo vzdevki, kot so Graha, Diplomatz in Bosanski psiho, večini pa je znan predvsem kot glasbenik. Na svojih koncertih ustvari s hardcorovskim žganjem kitare in udarnimi besedili zanj že značilno psihotično vzdušje, podobno pa doseže tudi v romanu Na krvi ćuprija. Največji navdih za ustvarjanje črpa iz svoje domovine, Bosne in Hercegovine. Z nabrušenim jezikom in brez zadržkov goji ostro kritiko do vsega sranja, ki je to državo doletelo. Poznavalci njegovega albuma »… od trnja i žaoka«, ki je hkrati tudi svojevrsten soundtrack h knjigi, lahko kar sklepajo, kaj obeta branje njegovega romana.



Še preden pa bralec zagrize v roman, se na nadvse skromnih in mehkih belih platnicah spogleda s prečrtano podobo Che Guevare, ki krasi tudi ovitek pravkar omenjenega albuma. Gre za stvar, na katero Avdić skozi svoje delovanje vedno znova opozarja: na zlorabo in obrabljenost podob raznih revolucionarjev in zgodovinskih osebnosti, s katerimi se mnogi nepremišljeno krasijo, kot da bi nosili neko hudo znamko. Medtem ko Che na majici in platnicah postopoma bledi, pa avtor za platnicami razkriva banalnosti sedanjosti.



Že prva stran literarnega prvenca Damirja Avdića spusti bralcu konkreten udarec v stilu »šakom u glavu«. Z izjemno kratkimi stavki in sočnim jezikom ustvari atmosfero vojne na območju rajnke Juge v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Bosanski psiho namreč ne špara s kletvicami ter najbolj perverznimi in nasilnimi mislimi, ampak jih postreže direktno in brez zadržkov.



Jezik in slog sta Avdićeva največja aduta, saj neke oprijemljive zgodbe v romanu ne moremo najti. Ta pa tudi ni pomembna. V rafalih si sledijo dogodki iz vojne, ki jih avtor v dialoški obliki prepleta z razmišljanji o nesmislu bojevanja, ver, političnih sistemov in podobnih briljantov. Namesto z naboji pa svoj pripovedovalski mitraljez napolni z mislimi, ki jih izstreli tako, da na nekaterih mestih sploh ne moremo vedeti, ali gre za dialog med različnimi osebami ali pa za avtorjev pogovor s samim sabo.



Hitro in odsekano nizanje pripetljajev na liniji večkrat prekinejo nekaj strani dolga, s sarkazmom in cinizmom prežeta premišljevanja. Zgolj na teh mestih se zgodi, da avtor poseže po daljših stavkih, kar pa še ne pomeni, da so ti deli manj napeti. Ravno te strani zahtevajo najvišjo stopnjo zbranosti, ker tu pripovedovalec s svojo drzno in žilavo besedo razkrije svoje dojemanje takšnih in drugačnih zagonetk.



V ospredju je tok misli, ki jih avtor preprosto zlije na papir, njihova interpretacija pa je v največji meri prepuščena bralcu. S sledenjem toku zavesti Avdić sicer ni tako spreten, kot je bil recimo Joyce, vseeno pa piše tako, da je vsako ponovno branje - ki je malodane obvezno – drugačno in svojevrstno doživetje. Jezik je namreč tako poetičen, da se na nekaterih mestih proza preliva v poezijo in obratno. Dejstvo, da strani sploh niso oštevilčene, govori v prid neoprijemljivosti zgodbe, saj bi lahko roman začeli brati tudi kje drugje kot na začetku in kljub temu prišli do podobnih zaključkov kot sicer.



Preskakovanje z navidez praznih kafanskih debat na težko filozofiranje je prepričljivo in brutalno, zato se ni težko poistovetiti z mislimi od vojne izmučenega mladeniča, ki večkrat deluje že shizofreno. Avdić v bralcu zlahka vzbudi sočutje s pripovedovalcem in razumevanje njegovih še tako krutih idej in dejanj.



Na prvi pogled se zdi, da so jeza, sovraštvo in naveličanost edina čustva, ki jih pripovedovalec premore. Ob poglobljenem razmišljanju pa je moč ugotoviti, da je prav ljubezen tista, ki avtorja pripelje do najbolj brutalnih momentov. Zakaj izguba ljubljenih je to, kar v Avdićevem literarnem liku sproži cunami čustev, ki bi lahko pobil cel svet.



Na koncu pa naj se vrnem na začetek – na sam naslov romana. Z njim avtor več kot očitno aludira na z Nobelovo nagrado okronano mojstrovino Ive Andrića. Tudi pri Diplomtzu je Drina tista, ki nosi smrt s seboj, zaradi česar jo vedno znova preklinja. Za razliko od Andrića pa Avdić verjetno nikoli ne bo užival statusa literarnega kanona, kar tudi ni njegov namen. Iz dosedanjega Avdićevega ustvarjanja je namreč moč sklepati, da s svojim delom ne želi (in tudi ne more) preseči takšnih umetniških mojstrovin, temveč zgolj brez dlake na jeziku opozarja na cvetke dosežkov človeške vrste.