Deavtomatizacija eksistenčne krize

Deavtomatizacija eksistenčne krize

Recenzija izdelka

Pesniško zbirko Nekaj o nas kot živalih Toneta Škrjanca, ki je izšla lani pri založbi Šerpa, mora človek, da ji ne stori krivice, prebrati vsaj trikrat. Prvič, da se uho privadi hitro menjajočim se motivom in kolažnim utrinkom, ki v posameznih pesmih asociativno nizajo številne, na prvi pogled včasih le bežno povezane impresije. Drugič, da spozna prostor, v katerem se zbirka giblje in iz katerega črpa svojo poetičnost. To je najprej prostor eksistencializma, ki je pogosto sentimentalno obarvan z barvami smrti ali grenkosladkih spominov iz davno minule mladosti; je pa to tudi metapoetski prostor, ki se kaže v posameznih pesmih, ki med vrsticami komentirajo same sebe. Tretjič pa naj bo zbirka brana za razumevanje. Ob tem je treba z vsemi spoznanji prejšnjih branj pri vsaki pesmi postati, jo vsrkati vase, si vzeti čas in se spomniti pesmi z zadnje platnice zbirke, ki jo morda celo osmišlja: »vem / da je še daleč / ampak pojdimo / počasi / rad bi videl / drevesa / med potjo«.

Večina pesmi sestoji iz utrinkov, kolažnih fragmentov, ki se med seboj bistveno razlikujejo v opazovanih objektih, temah, motivih in zato s seboj iz vrstice v vrstico prinašajo nagle spremembe v kronotopu. V nekaterih pesmih so razlike med koščki bolj drastične kot v drugih in v vseh je bralčev »izziv«, njegova naloga, da te, ali vsaj večino teh, med seboj poveže v smiselno celoto ali da ugotovi, kako se lahko povezujejo in kaj to pomeni. Pri tem pomenijo večje razlike več napora in manjše manj. Vzemimo na primer odlomka pesmi Dragulj v lotosu in Pepel. Dragulj v lotosu: »bil na festivalu. / [...] / mrzli hrošči so se kobacali drug prek drugega in se parili. / Nihče ni pokazal ne svojih ne pravih / kart. Igralo se je brez pravil. Vsak je ploskal samemu / sebi. [...] / [...] Gledalo se / je film z izrazito pornografsko zunanjo podobo / in neskončno tragično vsebino.« Razvidno je, da je kronotop tu večidel konsistenten. Pesem govori o nekem festivalu, menjavajo pa se motivi, ki niso dovolj dosledni, da bi razvili svojo temo. Ostajajo torej kolažni, vendar njihova sorodnost, ki je do neke mere najbrž pogojena tudi z enotnim časom in krajem dogajanja, omogoči enostavnejšo interpretacijo. Tok misli je bolj linearen, bolj kavzalen. Enakega ne moremo reči za pesem Pepel: »sreča je samo solza. / iz trave se cedi lepljiva / srebrna smola. koža / je danes v stanju pripravljenosti. / to so konstante. enostavno / postaja enostavno vse težje. / [...] strupena sem, / ampak pustim ti, / lahko ljubiš mojo otroško roko.« Motivi so tu brezčasni in brezprostorski, med seboj pa niso očitno povezani – gibljejo se v abstraktnem, premiki med njimi so veliko večji. Za interpretacijo te pesmi se mora bralec iz jasnih vzrokov bolj potruditi. Vendar ta trud nima negativne konotacije. Je namreč ključen del vrednosti pesmi, saj se človek, ko mu interpretacija težjih pesmi uspe, počuti podobno kot nekdo, ki je pravkar sestavil kompleksno sestavljanko.

Kljub nerazumljivim delom, ki bi kakega bralca, ki ne uživa v daljših premlevanjih abstraktne simbolike, lahko frustrirali, tovrstno pesnenje ohranja svoje prednosti, ki to močno odtehtajo. Pesmi namreč deavtomatizirajo tiste specifične občutke, za katere človek komaj ve, da jih ima, kaj šele, da bi zanje našel prave besede. Na primer gost občutek brezdelja, ko na meglen popoldan nimaš nikjer biti in nič početi. Kot v pesmi Tesla za Kristino, ki tudi lepo oriše, kako avtor vključuje eksistencialne tematike: »siv torek je / ne vem, kam naj / gledam, / […] / ne vem, / kaj bi danes / s temi očmi / […]«. Zaradi truda, ki ga je treba ob interpretiranju vložiti v nekatere pesmi, je element deavtomatizacije še toliko močnejši. Bolj kot namreč razmišljamo o neki stvari, bolj je ta deavtomatizirana, bolj iz nezavednega pronica v zavedno. Menimo, da je tema, ki se v Škrjančevi zbirki še najbolj deavtomatizira, obstoj nasploh. Veliko pesmi v svojih podtonih omenja pretakanje časa, nekatere se skoraj nostalgično gibljejo v preteklosti, spet druge pa zgolj orisujejo absurdne občutke mundanosti ali izgubljenosti. Vsi ti občutki, ki bi sicer v prelivanju dnevov potonili v pozabo, se s prisiljeno aktivnim branjem ponovno prebijejo v zavest in s tem prinašajo možnost očiščenja samih sebe, kar je morda ena izmed poglavitnih lepot te zbirke.

Pesmi Škrjančevih Živali nikoli ne spremljajo spolirane rime ali trdne stopice; se pa tu in tam najdeta kaka mehkejša asonanca in razvedrilna aliteracija, ki se zaradi nedoslednosti zdita bolj naključni kot namerni. Na primer v pesmi Vudu bluz: »pospravljanje kleti / je odvratna grožnja / je stresna naprava / ki ubija poželenje / ustvarjalnega duha / kliče dež / in strašljive vudu ritme [...]« A to ni zares moteče, saj zbirka temelji na bogatem simbolizmu in retoriki, ki se mestoma spogleduje že s filozofsko; zanaša se na to, da bralec s pesmijo pomeditira, ne da bi ga prevzeli zvočnost in ritmičnost. Ritem pesmi sicer seveda imajo, vendar ga ne drži stopica, temveč razbitost stavkov v verze in vezniki ter ločila, ki to niso zares – po pikah ni velikih začetnic ‒ so zgolj prinašalke cezure in nič drugega, vezniki pa delujejo kot boben, ki kakofoniji besed narekuje ritem. V tej zbirki ločila nimajo avtoritete, po drugi strani pa odsotnost velikih začetnic na začetku tako pesmi kot stavkov vzpostavlja občutek kontinuitete, brezčasnosti, likvidnosti, kar se zbirki, ki ima veliko povedati o času in trenutkih, lepo prilega.

Zbirka Nekaj o nas kot živalih svojega smisla ne skriva, čeprav se ob vsem govoru o hermetičnosti lahko tako zdi. Knjiga je v resnici iskrena že takoj na začetku, s pesmijo na zadnji platnici: »vem / da je še daleč / ampak pojdimo / počasi / rad bi videl / drevesa / med potjo«. Bit zbirke je, da si zanjo vzameš čas. Čas, ki ga je moč čutiti v podtonih vseh pesmi. Čas, ki ga s hermetičnimi kolažnimi utrinki deavtomatizira in vrne v zavest ter tako z zavedanjem očisti občutke eksistenčne utesnjenosti. Če vsak trenutek lahko traja kot pesem v Živalih, jih imamo na zalogi najbrž dovolj. Navsezadnje pa: če brišeš prah s polic in čez nekaj minut pozabiš, katere police si pobrisal, ali si sploh kaj naredil? No, Škrjančeva zbirka nas opominja, katere police smo že pobrisali in katerih ne. 

Pisal je vajenec Lenart.

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.