ŠKUC-ova zbirka gejevske in lezbične literature, Lambda, je obogatena z enim izmed pionirjev žanra, z belgijskim piscem Georgesom Eekhoudom. Njegov prevedeni roman Escal – Vigor je tipičen primer literature, ki je pomembna zaradi svoje družbene in kulturne vloge, ne pa zaradi morebitnih literarnih presežkov.

Roman Escal – Vigor je literarno delo, ki ga v domači Belgiji že zdavnaj nihče več ne bere, vsaj do tiste akademske stopnje ne, ki zahteva globlje poznavanje domače literarne zgodovine. Za slednjo sta pač pomembna in markantna tako avtor kot njegov roman.

Eekhoud je bil Flamec, ki je pisal v francoščini. Kar zadeva belgijske nacionalne navade, je to seveda izraz hude nepokorščine tradiciji. Tradicija pravi, da se vsak drži svojega kota, da se torej Flamci in Francozi sovražijo, da se ne družijo in ne pogovarjajo. Tradicija tudi pravi, da so Francozi bogati izobraženci in Flamci nižje slojeni ruralci, pa jih je polpretekla zgodovina vrgla na trik, tako da je industrijski zaton obubožal meščane in so obresti kmečkega življa dvignile kulturne marginalce. Danes je situacija taka, da plemiški Francozi pošiljajo svoje otroke v veliko boljše flamske šole, ko pa si taisti otroci izberejo flamskega življenjskega sopotnika, jim družina gladko obrne hrbet. Marš v drug kot in take scene, v evropski prestolnici enaindvajsetega stoletja.

Ampak Eekhoud o vsem tem leta 1899, ko je izdal svoj roman Escal – Vigor, seveda še ni mogel nič vedeti, verjetno je izbral francoščino zato, da bi lahko trčil ob več potencialnih bralcev. Česar pa se je nedvomno zavedal, je bila potencialna usoda homoseksualnih tekstov v tistem času, in njegov pogum, da ji je skušal nasprotovati in pri tem uspel, je edini razlog, da ga po sto in nekaj letih še kdo bere in celo prevaja.

Escal – Vigor je torej prvi belgijski roman v francoščini, ki odkrito govori in celo slavi homoseksualno ljubezen med dvema moškima. Mlad, izobražen in razvajen plemič se iz naveličanosti odpove svojim številnim družabnostim in se umakne na podeželsko posestvo s svojim osebnim pribočnikom in z mlado gospodinjo, ki je bila nekakšna družabnica njegovi premožni babici in ki jo je podedoval skupaj s premoženjem. Z mladenko imata nekakšno servilno spolno razmerje iz samih napačnih razlogov: njemu ustreza občasni fizični stik, da laže odlaga družinske obveznosti, ki se od njega pričakujejo, ona je bolna v svojih skritih ljubezenskih blodnjah in bi za mladeniča žrtvovala še vse kaj drugega kot svoje telo na družbeno oporečen način.

Tako trojica funkcionira popolnoma vsakdanje. Plemiča močno zanimajo lokalne šege in s svojo pogosto prisotnostjo med ljudmi kot tudi z gmotnimi dobrohotnostmi se vsem zelo priljubi – z izjemo božjega dušebrižnika, ki iz prižnice žuga pohujšanjem, ki prihajajo iz gradu. Tem pohujšanjem dolgo nihče ne ve imena, prav tako si ničesar ne morejo izmisliti, grof je res tako priljuden in priljubljen. Med drugim si ga za moža želi lokalna lepotica in lomilka src, prevzetna in preračunljiva hči lokalnega veljaka. Popolnoma prepričana je o svojem uspehu in svoji skorajšnji plemiški usodi, ostali krajani pa z njo.

Zato jih niti ne čudi, ko se grof začne zanimati za njenega brata. Izprijen leni pastir, mu pravijo, ki bi samo sanjaril in pesnil. Grof brani njegovo nadarjenost in se odloči, da ga bo poučeval o življenjskih modrostih in lepih umetnostih. Ker nihče ne sumi, da je to samo sramežljivo snubljenje fantovi sestri, imajo čustva, ki silovito vzniknejo med fantom in grofom, popolnoma prosto pot. Ne tajita si jih dolgo, obenem si jih k sreči ne izkazujeta prepogosto, ker bi sicer solidna izbira romanesknega besednjaka spričo nevzdržnega bohotenja platonske, požrtvovalno navdahnjene, viteško privzdignjene cvetoče govorice ljubezni s težavo zadržala kakšnega bralca do konca pripovedi.

Status quo traja predolgo in vsi postanejo zelo živčni. Odprejo se tri fronte interesov do grofa in njegovega premoženja, ki se zavrnjeni seveda zavežejo maščevanju. V bakhanalijah pomladnega solsticija, ko imajo po barbarski lokalni šegi vse nevezane ženske pravico na kakršen koli že način vzeti si moške, se lotijo zaljubljencev in stvar se ne konča dobro. V bistvu se konča zelo slabo, ampak onadva sta vseeno srečna tudi v smrti, tako vsaj pravita.

Ne samo da je knjiga odkrita glede gejevstva, pomembno je, da ko je njuna ljubezen odkrita, fantov ne zanimajo posledice in družbeno zavračanje. Avtorjevi sodobniki so bili seveda škandalozno razpoloženi in roman je bil kmalu sodno preganjan. Ker je bil avtor zelo pomembna kulturna figura svojega časa, so se zanj zavzeli številni umetniki in akademiki. Tožbe so bile ovržene in s tem dosežen pomemben mejnik.

Ampak slava tej knjigi lahko seže samo do te meje. Primerjave denimo z Oscarjem Wildom, ki je v literaturi deloval s podobnimi motivi, čeprav ne tako odkrito izraženimi, niti od daleč ne zdrži. Če torej ne bi bilo Lambde in njene temeljitosti, za katero jim lahko samo čestitamo, bi delo mirno prezrli, tako pa spričo marljivosti ŠKUC-a lahko rečemo, da poznamo poglavje več iz literarne zgodovine. Vrhunskega ali celo samo prijetnega branja pa se raje lotimo kje drugje.

Brala in napisala: Andreja.