V ozadju diletantstva, slabih vez in nepoznanstva, je pri Kudu Samosvoj izšel prvi del pesnitev, prometejska prevetritev. V kolikor je namreč fakt, da so knjige artefakt, odložljivo mrtvo lepilo, vam ob tej bo loj zgostilo. Prvenec Troheji Matjaža Zorca, katarzičnih besed snovalca, neoromantičnega krovca, prešernih stihov razdevičevalca. Zapovedan ritem rime, prek razvojnih faz objasni, da je prosti slog za v jasli. V ospredju so prvine, ki so danes nadvse redke, saj sterilne vsakdanje rabe, so v tej zbirki stvar pozabe.

Minljiva so vsa leporečja, in če nek drek na vodi plava, tu se drek ne zajebava, dvigne se ven iz povprečja. Od obdobij zgodovine, manifestov in scaline, izpostavljanja vseh -izmov, dobrodošli v svet zorcizmov. V antitezah se odstira, ta pogled na razdvojenost, na razcepljenost, zbujenost. V tem pa Zorec sam napiše:

vsa iskrenost je laganje

kar je res je čisto sranje

laž je dobro zlo vstajenje

laž je vest vera v življenje

V bruhanju vokabularja, se zazdijo kurci in pičke, bolj kot jurčki in lisičke, in v tej kmečki primerjavi, se lahko samo vzpostavi, da si Zorec prizadeva, da generičnost mineva. V vseh fekalijah človeštva, se razkriva glas človeka, iz osame gnev se zliva, pohota ni le preobleka, željo po Ljubezni odkriva:

modro je trpko spoznanje

da si živel sladke sanje

ljubljeni je vedno drug

skoz življenje skozi fuk

Bare Kolenc spremna beseda je napredna, dovolj jezična in vpogledna, na zavihku se poraja, zaobjame vso glavnino, brez navlake in dileme, kot nek komentar obstaja. Kar se tiče oblikovanja, so troheji zasnovani, nenaslovljeni nadaljevani, pogrezajo se v lastna stanja. Lahko so brani kot epopeja, ki preskakuje označevalca in v vas zasnuje seme talca. A vendar se kot samostojni, nadgrajujejo v hladni vojni. V nekem bolj sredinskem delu, potem ko se prebava čisti, avtor plava v nečisti misli:

čista nezavest govorca

nične kritičnosti tvorca

nedomišljenost nered

to je strašna moč besed

Od drkanja na filozofe, kar tako z domače zofe, povsod se skriva empatija, hegeljansko se opija. So pa tu še drugi stihi, lacanovsko pritlehni vzdihi:

falus je imaginaren

prek simbolnega realen

hecen štrcelj označuje

manko svoje lastne nuje

V središču lepot kovanja, estetik grdega nadjebovanja, so začetki res bolj sočni, proti koncu kdo upeha, a ni utrujenosti brez uspeha. Maska mantre moralizma, raba izbrane entitete, pridevnik v senci kvalitete, odganja duh eklekticizma. Kdor igra na ravnodušnost, ga naslednji splet besedja, spet predrami v poslušnost:

na morišču se poščijem

rablja s kurcem v rit nabijem

na gledalce prdnem drisko

svet je moj moralni disko

Vse duše, ki so »lepoduške«, v svojem mnenju »nadkrepuške«, bi ob tem kakopak si zakurile svetniški sten. Pesnik bi že prikimaval in s tem namerno bi negiral, a v svojih verzih ni blefiral:

rad imam samomorilce

dosti bolj kot zgolj morilce

ženske in može dejanja

onstran patosa in sranja

Za srž slovenske poezije, ki samo sebe rada ubije, gre za slastno fukožitev, ki se ne boji prostora, ki pa lahko le v tonu punta tiho reže in vas šunta: »naj se reši, kdor ma jajca, za ostale pa dva krajca«. Medtem ko se nagrajujejo povprečni, ki jokajo in so nam tečni, medtem ko se nek denar obrača, kdo tu fuka in kdo plača:

postrojil bi jih pred zid

zadovoljne preskrbljene

paral bi jim polno rit

in jih skubil razlaščene

Tu ne gre za radikalno, gre za udrihanje verbalno, tako kot se maši stranišče, enkrat butne in te obišče. Namesto da bi se obrisali, in pomene zgolj iskali, se lahko enkrat sprostimo, in se čtivu prepustimo. Po nuji večkratne analize, zažgite rokokojske spise, pred vrati čaka kataklizma s spojem Zorčevega katekizma.

V metrumu pafovskega spondeja nad Zorcem bdela je Andreja. Štepec.