Ko so 20. marca 2003 prve rakete vojske Združenih držav Amerike in njenih satelitov poletele nad Irak, so res samo najbolj indoktrinirani Zemljani verjeli, da je bil razlog napada ta, katerega so tako vztrajno in naučeno ponavljali nekateri svetovni, med njimi tudi slovenski politiki, torej orožje za množično uničevanje. Svetovna javnost je že dolgo pred začetkom invazije glasno opozarjala na zlaganost uradnega razloga za vojno, a zaman, čeprav je bil odgovor na vprašanje, zakaj se na vsak način sili v to vojno, precej jasen. Lepo ga ponazori izjava naftnega analitika in svetovalca na ameriškem zunanjem ministrstvu Roberta Ebela, ki jo je dal avtorju knjige leta 2009: „Kaj je tisto, kar ima Irak, in hočemo imeti mi? Zagotovo ne pesek.“ Šlo je seveda v prvi vrsti za nadzor nad nafto, ki jo ima Irak v izobilju. A čeprav se je pred vojno in takoj po njenem začetku o tako imenovanem črnem zlatu na veliko govorilo, je sčasoma nafta poniknila v ozadje razprav o dogajanju v Iraku.

Kaj se je torej dogajalo na tem področju v letih, ki so sledila sramotni invaziji in okupaciji te države? Ravno te teme se je v knjigi „Fuel on the fire“ s podnaslovom „Oil and politics in occupied Iraq“ lotil Greg Muttitt, aktivist in strokovnjak na področju iraške naftne politike. V knjigi, izdani aprila letos pri britanski založbi The Bodley Head, nas avtor na dobrih 360ih straneh popelje v ozadje političnega, gospodarskega in vojaškega dogajanja tako v Iraku kot v nekaterih državah okupatorkah.

Knjigo odpre pogled na začetek 20. stoletja, ko je Velika Britanija v času 1. svetovne vojne z Otomanskim imperijem bila bitke za območje, na katerem je tudi sedanji Irak. Britanci so že na začetku prejšnjega stoletja jasno izražali apetite po nafti v regiji. Tako je leta 1918 sekretar v takratnem britanskem vojnem kabinetu Maurice Hakney zunanjemu ministru Arthurju Balfourju dejal, da mora biti nadzor nad zalogami nafte v Perziji in Mezopotamiji glavni britanski vojni cilj. Kot pokaže avtor, pa tudi vloga velikih naftnih podjetij ni omejena zgolj na sedanji in polpretekli čas.

Greg Muttitt kronološko predstavi razvoj dogodkov v regiji in njihove korelacije. Nacionalizacija iraškega naftnega sektorja v sedemdesetih, menjave režimov, revolucije, vojna med Irakom in Iranom v osemdesetih, iraška invazija na Kuvajt in že smo v mesecih pred vojno leta 2003. Tako ameriška kot britanska vlada sta dosledno zanikali kakršnokoli vlogo nafte v razmislekih o potrebi invazije na Irak. Govorimo seveda o stališču za javnost, za zaprtimi vrati je zgodba ravno nasprotna. Muttitt v knjigi s pridobljenimi dokumenti, zapisniki tajnih sestankov in obilico citatov predstavi, kako so potekala srečanja med predstavniki britanskih naftnih korporacij in oblasti. Tako je recimo na sestanku 2. oktobra 2002 Edward Chaplin, direktor oddelka za Bližnji vzhod na britanskem zunanjem ministrstvu, podpredsedniku korporacije Shell Tonyju Wildigu dejal, da je komercialni element že del načrtov britanske vlade glede Iraka in da so odločeni priskrbeti pošten delež za britanska podjetja v post-Sadamovem Iraku. Tudi Američani so imeli podobne razgovore. Poleti 2002 so ustanovili tako imenovano Skupino za načrtovanje energetske infrastrukture, jeseni istega leta pa je recimo v okviru te skupine potekala razprava o tem, ali naj se prihodki od iraške nafte vlagajo v obnovo iraške energetske infrastrukture. Ena od prednosti slabe infrastrukture je namreč potreba po zunanjih investicijah, to pa je bil eden od bistvenih ciljev ameriške in britanske politike v post-Sadamovem Iraku.

Kakšna je bila recimo vizija Iraka Paula Bremerja, administratorja Koalicijskih začasnih oblasti, nastavljenega absolutnega vladarja te države v letih 2003, 2004? Bremer je ukazal odstraniti vse omejitve za tuje investicije, omogočil je 100-odstotno tuje lastništvo iraških podjetij, ukinil je carine in razne takse, davek na prihodek je znižal s 40 na 15 odstotkov. Iraška državna podjetja je čakala privatizacija.

Za Združene države je dostop do nafte izjemnega strateškega pomena, smisel nadzora nad energenti pa je ravno v dolgoročnosti. Tako so morali biti postavljeni takšni pravni temelji, da bodo podpisane pogodbe z iraško vlado imune na morebitne pomisleke prihodnjih vlad. Da bi do tega prišlo, so Američani potrebovali na oblasti ljudi, ki bodo sprejeli navodila iz Washingtona. Eden od načinov, da se to doseže, je bila razdrobitev iraške družbe po verskih in etničnih ločnicah po principu deli in vladaj. A to je vodilo v sektaško nasilje, ki je za dolgo časa destabiliziralo državo do te mere, da je bilo kakršnokoli dolgoročno načrtovanje glede energentov izjemno oteženo. Muttitt v knjigi pokaže, da je bilo sektaštvo plod ameriške kratkovidnosti in nerazumevanja iraške družbe, je pa predstavljalo nasilje v državi priročen izgovor za dolgoletno prisotnost ameriških sil v državi, ki se ji ni odrekel niti pred volitvami do iraške vojne kritičen predsednik Obama.

Junija 2009 so v Bagdadu izvedli težko pričakovano dražbo naftnih polj. Šlo je za zbiranje ponudb korporacij iz vsega sveta za pravice do črpanja in iskanja nafte. Minister za nafto Husein al Šahristani se je odločil za navidez oster pristop do tujih korporacij. Ponujal je pogodbe, po katerih bi imele korporacije zgolj 2 dolarja dobička na sod nafte namesto želenih 4 ali skoraj 5. Med korporacijami, ki so za čuda sprejele ta pogoj, so bile tudi BP, ExxonMobil skupaj s Shell in Eni. Zakaj so korporacije sprejele ta ultimat iraške vlade? Odgovor se skriva v končnih verzijah pogodb. Muttitt je dobil v vpogled takšno verzijo pogodbe z BP. V ključnih točkah je bila povsem drugačna od prvotno predstavljene javnosti. Tako je iraško državno Južno naftno podjetje nase prevzelo nadomestitev izgube dobička BP v primeru, da zaradi, recimo, slabih cevi BP ne bi mogel črpati toliko nafte, kot bi jo lahko z ustreznimi cevmi. Poleg tega pa so korporacije izpogajale člen, po katerem njihov profit ne bo nič manjši, tudi če bo proizvodnja iraške nafte omejena zaradi kvot organizacije OPEC. Torej, če bi moral Irak zaradi teh zmanjšati proizvodnjo nafte, bi moral korporacijam kriti razliko med profitom od dovoljene proizvodnje in tistim od proizvodnje, ki bi potekala brez omejitev OPEC-a.

Muttitt v tem obsežnem delu verodostojno in podrobno prikaže razvoj dogodkov, povezanih z naftno politiko pred in med vojno, a ne pozabi tudi na človeški obraz te mučne zgodbe. Številni pogovori s politiki, strokovnjaki in sindikalisti tako v Iraku kot zunaj njega so mu dali izjemen vpogled v samo problematiko, ki nam jo s faktografskim, a nikakor dolgočasnim jezikom predstavi na način, ki omogoča, da tudi sami dojamemo ozadje in bedo iraške zgodbe. Na koncu se tako postavlja logično vprašanje: Koliko časa bomo morali čakati na podobno knjigo po koncu agresije na Libijo?