»Hodil po zemlji sem naši in pil nje bolesti« pravi Župančič v Dumi. »Hodil po zemlji sem naši in dobil čir na želodcu« pravi Šalamun v Dumi 1964, »po državi pozabljenih študentov in praznih stanovanj / svet se je bližal koncu –« pa nadaljuje Jan Krmelj v Dumi 2022, uvodni pesnitvi njegove najnovejše, tretje pesniške zbirke Država, ki je izšla lani pri Črni skrinjici. Če avtorjevi prejšnji zbirki določuje predvsem z abstraktno simboliko prežeto metafizično izpraševanje, potem za Državo lahko rečemo, da v tem smislu in do neke mere predstavlja ravno nasprotno. Že sam naslov zbirke in zgoraj navedeni Šalamunov verz, ki stoji na začetku knjige, zarišeta ozračje in osrednje sidrišče pričujoče zbirke, namreč subjektov položaj v družbeni konkretnosti, natančneje: v državi, ki se imenuje Slovenija.

Zbirka ima jasno, za avtorja zdaj že precej značilno strukturo. Različno dolge pesmi so razvrščene v štiri glavne sklope, na začetku katerih stojijo različne medbesedilne reference. Večja sprememba oziroma kar novost v dosedanjem Krmeljevem pisanju pa se poleg že omenjenega vsebinskega premika v družbenost kaže v sami subjektovi govorici, ki je v Državi izrazito pripovedna. V prvem sklopu z naslovom otroci kapitalizma spremljamo nekakšno avtobiografsko pripoved, refleksijo otroštva in tudi življenja prednikov. Pesmi tu delujejo kot zgodbe, posamični spomini, katere pa lahko zdaj, s časovne distance, subjekt kritično reflektira in šele na ta način sploh artikulira. Obdobje odraščanja v delavskem naselju Fala, zgrajenem v bližini istoimenske hidroelektrarne – besedi »Fala« in »elektrika« sta kot motiva v zbirki precej pogosta – se v takšni in drugačni obliki vrača vedno znova. Iskanje in vpraševanje lastne identitete sta tekom pesmi namreč vselej prisotna, najsi bo to poetološko-intimistično ali pa povsem družbeno-ideološko.

V drugem in osrednjem sklopu zbirke v ospredje stopita spoznanje in prikaz dejstva, da so strukture resničnosti skorajda nepremostljivo trde. Družbena-kritičnost je v tem delu zbirke najeksplicitnejša, učinek te pisave pa precej ambivalenten. Včasih se namreč zdi, da se lirski subjekt, čigar govorico nasploh v svojem bistvu določa zmožnost radikalne senzibilitete, ne more upreti podajanju splošnih sodb, ki bolj kot iz intimnega doživetja realnosti izhajajo iz občega ter posledično – zaradi konflikta s samo naravo pesnikovega izrekanja – izpadejo klišejsko. Prav nasprotno pa je pesnikova govorica najučinkovitejša ravno takrat, ko se artikulira do te mere, da zmore določeno občutje, recimo utesnjenosti, skozi izvirno-avtorsko pisavo implicitno vtisniti v bralca. Za premik od abstraktnega h konkretnemu si preberimo drugo pesem iz sklopa države:

»Koloniziraj me.

Zapiši v podatke.

Prepoznaj moj strah

in ubij moje brate.

Vrni me na njive in

posedi za satve.

Vpni me v aparat moči,

nadziraj moje obrate.

Razbiraj me, diktiraj

preskok mojih misli v podatke.

Razpiraj se, prebiraj me,

zapiši v ustavo države.«

Čeprav vse poti vodijo v resignacijo, pa pesniški subjekt išče in najde pot eksistencialne rešitve in obenem samoosmislitve. Ta je v svobodi ali bolje: nenehni subjektu samolastni zmožnosti ustvarjanja oziroma, če uporabimo v zbirki večkrat rabljeno sintagmo, »rojevanja pomenov«. V proizvajanju je torej nekaj rešilnega. To tematiko, predvsem s poudarkom na misteriju pesnenja, je avtor precej učinkovito prikazal že v prejšnji pesniški zbirki z naslovom Uho. Ta, za Krmelja značilna poetološka, če ne kar filozofska raven vpraševanja, se torej – sicer v bistveno manjši meri – ohrani tudi v pričujoči zbirki. S tega vidika moramo izpostaviti cikel pesmi z naslovom Vulkani. V tem ciklu lahko ponovno prepoznamo vpliv Strniševe vesoljne poezije, kjer spregovori narava sama. Vulkan je tu dejansko ultimativni simbol nenehne proizvodnje, prehajanja v kamen in nazaj, nekakšna – iz zbirke sicer precej izstopajoča – fascinacija, ki nas za trenutek pahne v vizualni imaginarij Wernerja Herzoga.

Kakorkoli že, ta pretežna večplastnost, celo tematska eklektičnost, prinaša v zbirko precej dobrodošlo dinamičnost. Prevladujoče vzdušje oziroma ton, ki preveva Državo, je namreč ton enakomerne umirjenosti, na trenutke tudi melanholičnosti. Pesnikovo izrekanje, čeprav naperjeno proti utesnjujoči in nasilni kapitalistični eksploataciji, ostaja zavezano nežnosti, ki je v resnici – v tej realnosti – nekaj povsem nemogočega, zatorej subverzivnega. Prisluhnimo prvemu delu pesmi end of the night:

»Nekateri moški me sovražijo,

ker sem tudi v nežnosti

bolj radikalen od njihovih krikov.

Nekaj vzburim v njihovem ponosu,

skrhana je resničnost tolažb in odnosov,

ki pogojujejo moč. Ne bojte se, prijatelji,

želim samo ustvarjati lepoto

in podaljšati to gluho noč.«

Država, tretja pesniška zbirka Jana Krmelja se nam, če naj strnemo to fragmentarno in nekoherentno analizo, razkriva kot pesnikova intimna meditacija bivanja v materialni konkretnosti države pa tudi v njenih nevidnih, a vseprisotnih manifestacijah, ki vedno znova diktirajo posameznikovo samorazumevanje. Napram avtorjevemu simbolno-hermetičnemu prvencu Relikvije dihanja in že omenjeni drugi zbirki Uho v Državi torej opažamo močno pesnikovo tendenco premika k družbeni stvarnosti in njenemu direktnemu, eksplicitnemu motrenju. Na tem področju pa predvsem pretita nevarnost zdrsa v pesniški mainstream in posledična izguba lastne, izvirne poetike, ki se je docela suvereno in izvirno pokazala v avtorjevih predhodnih pesniških delih.

Po zemlji naši je hodil Jakob.