IN VIDELI STE SMRT, KAKO PRIHAJA. MI ZDAJ VERJAMETE, DA NE OBSTAJA?

O romanu Skrij me, sneg Miklavža Komelja

Literarni opus Miklavža Komelja že sodi med ene izmed najimpresivnejših in najosupljivejših v celotnem slovenskem literarnem korpusu. Doslej mu je uspelo objaviti 13 knjig poezije, dve prozni deli, dramsko pesnitev, dve knjižici za otroke in nekaj pomembnih znanstvenih in esejističnih del, da neštetih znanstvenih člankov in prikazov niti ne omenjamo. Poleg tega je avtor številnih presežnih prevodov pesnic in pesnikov iz različnih jezikov, po pravilu v odličnem izboru ter z obširnimi spremnimi besedami, s čimer nam je omogočen temeljit vpogled v njihov poesis. Končno pa smo dočakali tudi Komeljev romaneskni prvenec, naslovljen Skrij me, sneg, ki je lani izšel pri Slovenski matici kot 25. zvezek Knezove knjižnice, ki je izhajala med letoma 1894 in 1935. 

Hiperprodukcija seveda še ne pomeni kakovosti. Ponavadi smo vajeni, da se godi prav nasprotno. Tako kot izjemen Komeljev pesniški opus še ne pomeni, da lahko z enako odličnostjo piše tudi znanstvena, esejistična, prozna ali dramska dela. Pa vendar mu je doslej vse navedeno šlo od rok. Ali mu je to uspelo tudi pri najnovejši stvaritvi? Pri romanu kot dolgi prozni formi, ki je, zdi se, nekako najdlje od poezije in v kateri so se uspeli ostvariti samo redki veliki pesniki?

Ne boste verjeli, a tudi tokrat mu je uspelo. In ne le da mu je uspelo. Na tem mestu si bomo upali zatrditi, da gre za presežek in enkraten dogodek v sodobni romaneskni prozi, pa ne le slovenski. Gre za zelo poseben roman, ki kakor da nastaja na obrobju aktualnih romanesknih tokov, hkrati pa se nahaja v njihovem središču. Tako kot sta glavna protagonista romana, mladenič M* in škof Stanislav, postavljena v središče burnega družbenega in političnega dogajanja v Sloveniji in Jugoslaviji med letoma 1987 in 1991, kamor vsak na svoj način strmita kakor z drugega sveta.

Roman ima torej dva glavna protagonista. Prvi je škof Stanislav, o čigar življenju, bolezni in še posebej smrti vseskozi gre beseda; njegova upodobitev v romanu se naslanja na osebnost škofa Stanislava Leniča, čigar duši je roman tudi posvečen. Drugi protagonist, ki je pripovedovalec v prvi osebi, pa je mladenič M*; M* tukaj po vsem sodeč stoji namesto imena Miklavž, saj se upodobitev še odraščajočega pesnika v romanu očitno naslanja na osebnost samega avtorja, Miklavža Komelja. Vendar, da ne bo pomote: mladenič M* iz romana ni Miklavž Komelj, tako kot škof Stanislav iz romana ni škof Stanislav Lenič. Čeprav mladenič M* in škof Stanislav iz romana ne moreta biti nihče drug kot pesnik Miklavž Komelj in škof Stanislav Lenič. Se vam to ne zdi logično?

Imate prav. Tukaj ni logike. Roman Skrij me, sneg ni logičen v navadnem pomenu besede. Njegova logika je logika smisla, ki pa ni nič manj matematična, le za drugo matematiko gre. To je roman ambivalenc, protislovij in paradoksov, na katerih slonita njegov humor in njegova metafizika. Ker roman Skrij me, sneg je predvsem metafizičen roman. Zaumen roman razširjenega toka zavesti. Roman o smrti, ki mu ne manjka obilica prefinjenega humorja. Veliko smrti in veliko humorja, torej. To je humor, ki se nikomur ne posmehuje, temveč se smeji smrti v obraz: »In videli ste smrt, kako prihaja. Mi zdaj verjamete, da ne obstaja?« To pa je Smrt z veliko začetnico, ki je kakor tretji protagonist v romanu. Sveta Smrt, ki ne nasprotuje življenju, temveč umiranju.

Miklavž Komelj, ki je in ni mladenič M*, ki se je odločil narediti čudež in s svojim pisanjem rešiti življenje umirajočega škofa, na nekem mestu proti koncu romana zapiše: »Kako naj nekomu rešim življenje, ne da bi življenje in smrt postali nekaj drugega? Kako naj nekomu rešim življenje in ostanem v življenju, ki je nasprotje smrti? Kdor ne prepozna življenja v tej Smrti, ga ne prepozna nikjer. Ne rešujem življenja iz ljubezni do življenja, ampak iz ljubezni do te Smrti. Vsak njen noht je pobarvan z drugo barvo. Rešujem življenje, ker je Smrt samo moja. Tako popolna Smrt, da je Smrt smrti.« Smešno, mar ne? Roman Skrij me, sneg je roman za crknit od smeha. Dobesedno.

Roman si svoj naziv izposoja iz nekega zapiska Srečka Kosovela, ki ga je Miklavž Komelj našel praktično na »smetišču«, na nekakšnem strganem papirčku, pri urejanju Kosovelovih nezbranih zapiskov. Zapiske je uredil v dveh knjigah in jih simptomatično naslovil Vsem naj bom neznan. Simptomatično, ker med naslovoma Skrij me, sneg in Vsem naj bom neznan obstaja več kot očitna povezava. Seveda, v obeh primerih gre za zapisek Kosovela, vendar bi lahko Komelj med tisočerimi njegovimi zapiski izbral tudi kakšna druga dva. Vendar ni. Izbral je prav ta dva. Ta dva zapiska pa različno izrekata isto stvar: Vsem naj bom naznan in Skrij me, sneg. Kaj to pomeni?

Tako kot v svoji poeziji Komelju tudi tokrat uspe povedati o sebi vse in še več, ne da bi o sebi povedal karkoli. Vsem naj bom neznan. Skrij me, sneg. Čeprav je v romanu veliko avtobiografskih elementov in je v njem po besedah samega avtorja skorajda vse resnično. Seveda, če se strinjamo, da misli in čustva, zapiski in risbe, sanje in mistične izkušnje niso nič manj resnični od zunanjih dogodkov, ki se jim reče naša biografija. Skratka, čeprav je na nek način avtobiografski, v romanu ne boste izvedeli skorajda ničesar o življenjski zgodbi osebe z osebno izkaznico Miklavž Komelj, ki na nekem mestu v romanu zapiše: »Bog Thotht nas je naučil pisati, da naša usoda ne bi bila zgodba.«

Glavni protagonist romana, mladenič M*, ima zelo nenavadne sposobnosti. Lahko posnema rokopis ali gibanje ali glas škofa Stanislava. In ne le da posnema: to je njegov rokopis, to je njegovo gibanje, to je njegov glas. To je njun skupni Glas, ta glas Miklavža Komelja, ki izpisuje ta roman tako, kot da ga poje. Na nekem mestu v romanu, v sanjah ali ne – ne vemo, ker roman Skrij me, sneg je predvsem sanjski roman – mladenič vidi škofa brez obraza. To je njegov obraz, to je obraz tega romana. Celoten roman je eno veliko skrivališče in en velik teater, saj gre predvsem za roman mask, ugank in skrivalnic.

Že v prvem stavku romana gre beseda o »neki osebi, ki je bila in ni bila sestra neke osebe«. Nekoliko kasneje izvemo, da ima mladenič M* tudi to čudežno sposobnost, da dve osebi, ki si sploh nista podobni, vidi kot isto osebo. Pozor! Ne gre za to, da bi mladenič zamenjal dve osebi. To, da gre za isto osebo, izhaja ravno iz njune nezamenljivosti. Saj tako pravi avtor, Miklavž Komelj – ki se skriva za mladeničem M* – ki se skriva za škofom Stanislavom – za katerim se skriva Smrt.

Roman Skrij me, sneg je predvsem nesodoben. Je roman, pisan proti sedanjemu času. Je času neprimeren v nekem pozitivnem, ničejanskem pomenu besede. Je krščanski roman, ki kakor da bi ga pisal nek ateistični avantgardist. In je hkrati avantgardistični roman, ki kakor da bi ga izmolil nek krščanski svetnik. Obuditi je treba preteklost – natančneje, ponovno jo ustvariti in jo s tem spremeniti – vse v korist nekega časa, ki bo šele prišel. To je njegova naloga in njegov čudež, o katerih ves čas z glasom škofa Stanislava govori mladenič M*.

Tu, kjer maska zakriva masko, glas pripovedovalca simulira tako mladeniča M* kot škofa Stanislava. To je tisto, kar je Deleuze, sledeč Nietzscheju, imenoval: vrhovna moč lažnega. »Za maskami so torej druge maske, in najbolj skrita je še vedno skrivališče, in tako naprej v neskončnost.« Moč lažnega pa obstaja izključno v obliki niza sil, ki vedno napotujejo druga na drugo in prehajajo druga prek druge, tako da bralci in osebe iz romana pripadajo enaki moči lažnega, katerega različne stopnje se utelešajo v različnih etapah pripovedi.

Pripoved v romanu pa je kakor petje, neskončno ritmično ponavljanje, stilno bravurozno izpeljano, mestoma z dolgimi baročnimi stavki, mestoma s suhimi stavki z le nekaj besedami ali s samo eno. To je prepoznaven glas pesnika Miklavža Komelja – ki ga ta tokrat posoja mladeniču M* – ki pa si ga izposoja od škofa Stanislava: »Ti veš, da moje besede niso odvisne od tega, kar ti govorim,« slišimo glas škofa Stanislava, ko naslavlja mladeniča M*: »Veš, da jih moraš govoriti sam. Veš, da jih moraš sam iznajti, da bodo zares moje.«

To je njun glas, to je nek skupni glas, hkrati klasičen in govorni; glas, ki ostaja čist kakor sneg, čeprav je sposoben vase posesati in pogoltniti »umazanijo« najrazličnejših žanrov: od škofovih dnevniških zapiskov in novinarskih člankov – prek mladeničevih začetniških pesmi in molitve rožnega venca, zapisane v celoti na 30 straneh – vse do zaumnega anagramskega mrmranja nekje proti koncu romana. Različni žanri in stili v romanu so kakor snežinke, o katerih govori eno celo poglavje in med katerimi nobena ni »ne enaka ne podobna neki drugi snežinki«. Celotna struktura in stil romana pa kljub temu ostajata čista kakor sneg, ki pa ni množica snežink, ampak sneg, bel in čist. In čeprav ima roman svojo zgodbo – »nikoli ni šlo za zgodbo, vedno za ta glas« – nam pove glas na nekem mestu. To je zgodba jezika, zgodba te govorice, tega glasu, ki dolbe nek jezik v jeziku.

Roman Skrij me, sneg je strukturiran v 12 poglavjih, ki simbolizirajo 12 nenapisanih listov v mladeničevi roki, s katerim ta namerava rešiti škofa Stanislava, ki koraka pred njim skozi sneg. Ta sanjska scena njune hoje skozi sneg se kakor refren ponavlja in se nam kakor v sanjah vrača skozi ves roman, katerega zgodba gre naprej tako, da ves čas negibno stoji na mestu, v tem snegu. Kakor škof in mladenič, ki vseskozi gre skozi sneg za škofom, a ga nikakor ne more doseči: »Kdor negibno stoji, gre naprej, kdor gre naprej, negibno stoji.«

Vendar roman Skrij me, sneg seveda ni nadomestek za 12 belih strani v roki mladeniča M*, ki še naprej ostajajo nenapisane: »To je bil šele začetek. To je bil šele konec,« beremo na koncu. »Dvanajst strani je ostalo nenapisanih. Dvanajst strani, belih kakor sneg.« Dvanajst strani kot čudež, kot spomin na nekaj, kar se bo šele zgodilo. Pa vendar se je zgodilo. Pa vendar je napisano. Zgodil se je čudež, ki ga mladenič M* napoveduje na koncu prvega poglavja romana. Dvanajst poglavij romana Miklavža Komelja namreč stoji za 12 nenapisanih strani mladeniča M*. A le če znamo brati med poglavji. A le če znamo brati med vrsticami. Tam, in samo tam, se je zgodil, samo tam nas čaka čudež. Dvanajst nenapisanih strani, belih kakor sneg. Kot dvanajst poglavij romana, ki ga bo šele treba prebrati.

Skozi sneg je za vas hodil Bojan Anđelković.