Izginjati, ginevati, usihati. Zmanjševanje veličine do trenutka, ko izgine, izgineš, izgineva. Lucija Stupica je v verze pesniške zbirke Točke izginjanja ujela minljivost, s katero se rodi nova nit. Nit, ki je kakor spomini ujeta v prepletu vzorca starega maminega puloverja, ki verjetno ni bil moderen niti v 80. letih. Kljub temu si ga vsakič znova oblečem, ker ima dušo, kakor rečem vsakič, ko me mami vpraša, zakaj ga še vedno nosim, čeprav ga – kontekstu primerno – že nažirajo molji. 

Rožnate knjižice, ki je pri LUD Literaturi sicer izšla že leta 2019, na srečo še ne nažirajo molji – razen knjižni. Temo zbranih pesmi je težko strniti v koherenten stavek, ki bi imel rep in glavo, čeprav bi se pri pisanju recenzije to morda spodobilo. Raje se bomo oprli na nestanovitnost avtoričinega sloga in vsebine, ki se postavita v ozadje, medtem ko glavno vlogo govorca prevzame posamezen življenjski dogodek. Stupica se zateka k posamezni izkušnji kot narekovalki razpredanja verzov in občutij. Prepusti se trenutku navdiha, ki jo kot nekakšna sila vodi pri snovanju oblike verzov in dolžini pesmi. Ustvarjalni proces se kaže kot preizkušanje mnogoterih načinov tvorjenja poezije, ki se zlivajo s posameznimi občutji v trenutku nastajanja pesmi. 

Zbirka je, kot velja na primer tudi za tehniko trganke, sestavljena iz nedokončanih sklopov pesmi, ki se zdijo odtrgani. Začetni in zaključki verzi posamezne pesmi ne postavijo v kontekst. Zdi se, da smo na začetku njene pripovedi, ko ta nenadno obvisi v zraku brez pojasnila ali poslovilnega konca. Kljub uhajanju pesmi pa jih je Stupica zaokrožila v enoten preplet niti, ki kakor kolaž tvorijo zmedeno enotnost posameznih trenutkov in trajanj.

V njenih zapisih je mogoče prepoznati razpetost med izmuzljivim trajanjem in utesnjujočim stanjem. Trenutki so za Stupico minevanja, ki si sledijo drugo za drugim in s svojim dopolnjevanjem tvorijo življenje posameznika. V nasprotju z izginjajočimi trenutki vlada stanje, ki se posamezniku prikazuje kot navidezna varnost, saj ne zahteva izstopa iz udobnega poznanega okolja. Ustaljenost brez preizpraševanja, ki se zateče v okvire splošnega sprejemanja, avtorici predstavlja občutek omejenosti in strahu. Življenje je polje sprememb, ki mora teči, padati, leteti in se končati.

Želiš, da se iztečejo v nov začetek. v novo zgodbo.

Lahko bi bila knjiga, a je v resnici vrstica iz filma

z Marcom Duplassom. Lahko bi bila knjiga rečem.

Tam nekje vem se vsemu navkljub zgodi življenje.

Četudi teče počasi, skrajno linearno.

Kdo drug bi rekel, dolgočasno.

Smrt je doumeta kot neizogibna posledica rojstva, ki preseka stanje življenja in ustvari novo obliko trajanja nekje onkraj. Zgodbam posameznikovega obstoja je podarjena lastna entiteta, ki se vpije v dušo potomca. V pesmi V njeni odsotnosti o smrti zapiše:

ko pomislite na pokojno

in vendar

in vendar sem prišla

prepozno

na skrivaj vem

kot ona živi v svojem sinu

bo on v najini hčerki.

Pripovednost spominja na krace v dnevniku, ki bo zaprašen ostal na polici, dokler ne bo odvržen na smetišče pozabe. Liričnost se umakne popisom dogodkov, ki pred bralcem izrišejo film dogajanja. Kaj natančno torej vidite na fotografiji? Tako se zasliši bralčev notranji glas, ki opomni na pesničine natančne ilustracije videnega. Bralcu je zgodba opisana do potankosti in zazdi se mu, da jo je doživel tudi sam. S pesmijo ustvarja nove vzporedne svetove, v katerih bi mozaik našega življenja sestavljali drugačni koščki. Posameznika z verzi umesti v nove družbene vloge in okolje, drugačno od tistega, v katerem biva.

Banalni trenutki, ki tvorijo naša (morebitna) življenja, postanejo točke na premici časovnega kontinuuma. Avtorica niti verzov kakor korenine razpreda med sedanjostjo in mnogoterimi preteklostmi. Svoje intimne trenutke nadgrajuje s pripovedovanjem zgodb prednikov. Identiteta, s katero se ponaša, ni nujno njena lastna. Razume jo kot skupni produkt izkustev prednikov in družbenih vlog, ki jih igra v svojem vsakdanu. Deliti z bližnjim svoje zgodbe, zgodbe družine in izvora je za Stupico najvišja oblika intimnosti. Avtorica jo v verzih pojmuje kot nedosegljiv ideal, ki se vijugasto izmika našemu dosegu. V pesmi Točke odhoda zapiše:

ljubezen, bližina, je pred nama morje,

nobenih razveseljivih barv in vedno hladno.

In edina verjetnost, ki jo poznava,

je nezmožnost izreči prejšnja življenja.

Iskanje partnerstva kot prave ljubezni je v pesniški zbirki postavljeno pod vprašaj. Stupica je razpeta med iskanjem ljubezni in njeno minljivostjo. Minljivost odnosov pa ni obravnavana z zornega kota neuslišane ljubezni, žalostink, temveč kot eno od mnogih trajanj, ki za pesnico pomenijo zavetje udobja, nasprotno mirujočemu stanju, ki jo duši.

O tem slikarju sem ti govorila, se spomniš? rečem,

ko z roko v roki stečeva po stopnicah muzeja,

vsa vneta v sveži obljubi ljubezni,

ne da bi slutila, da je nekje zapisan rok uporabe.

Spomine, ki so konstitutiven del zbranih pesmi, Stupica nadgrajuje in postavlja v odnose širših družbenih tokov. Poezija deluje kot orodje, s katerim se skuša avtorica usidrati med pričakovanja družbe in njenih okolij. Pesnica vase vsrkava vnaprej podane družbene vloge in jih v slogu Maxa Webra igra po lastnem scenariju. Samorazumevanje temelji na razumevanju sebe v kontekstu družine, ženskosti, partnerstva in materinstva. V pesmi Rdeča pokrajina zapiše:

V tej pokrajini sta moški in otrok

najpomembnejša mera za uspeh,

tisto, česar z ničimer ne presežeš.

Zatišje skandinavskega otoka, na katerem okvire svojega življenja kot zunanja opazovalka postavlja sama, predstavlja pobeg stran od družbenih vlog, ki jih je kot ženska primorana igrati. V odmaknjenosti hladnega otoškega vsakdana se Stupica počuti varno in odmaknjeno od glasnih, šumečih turističnih mest sredozemske obale. Pribežališče Baltskega morja ubesedi tako:

Zapleteno je. Odgovoriti na vprašanje,

kaj predstavlja otok. In misliti severni otok.

Nenadoma se spremeni okus v ustih,

besede postanejo uteži, nihče najprej

ne pomisli na jadra, veter, sonce in bore.

Baltik ji nudi nezamejen horizont; točke, kjer izginejo galebi, ki letijo daleč stran. 

Točka izginjanja pa se bliža tudi nitim, ki smo jih skušali prepletati v recenziji. Ker so mi torej niti, pa tudi besede za konec pošle, zaključujem z verzi:

Poezija je rob, po katerem hodiva,

rob, s katerega padava v nove skrivnosti.

Od moljev prežrte niti je pletla Tia.