»Zina je sedela čisto v kotu, zraven stene. Med njo in dekletom poleg nje je bil stol. ‘Zina, to je Hava.’ Stegnila sem roko, a Zina me sploh ni pogledala. Pisala je naprej.«

V pravkar slišanem odlomku iz kratkoproznega prvenca Zakaj molčiš, Hava?, avtorice Selme Skenderović, smo bralke spoznale Zino, odmaknjeno deklico, žrtev družinskega nasilja. V zbirki kratkih zgodb, ki je izšla leta 2021, pri avtoričinih devetnajstih letih, je Zini namenjena ena zgodba, spoznamo pa jo skozi oči Have, protagonistke vseh zgodb. Lani, torej tri leta kasneje, pa je Selma Skenderović pri Cankarjevi založbi izdala svoj prvi roman In če vsi pozabijo, v katerem je v ospredju – v vlogi protagonistke – ravno Zina. Zineta, ali krajše Zina, zavzame celotni prostor romana – ni le protagonistka in prvoosebna pripovedovalka, temveč predvsem ustvarjalka celotnega čustveno-mišljenjskega sveta, ki se nam odstira v romanu. V primerjavi z Zino iz kratke zgodbe pripovedovalka lanskoletnega dela ni le tiha in izmuzljiva žrtev nasilja, temveč je bolj dodelan in večplasten lik.

Vse – sicer kar številne – stranske like spoznamo le skozi protagonistkin pogled: vsi so liki-za-protagonistko in ne liki-na-sebi, kolikor je pač slednje v leposlovju mogoče. Vsi odnosi, ki jih sklepa protagonistka, so le notranji, so le njene refleksije, ki se vzpostavljajo ob različnih osebah njenega življenja. V tem smislu je roman precej enostranski, saj je vse zaznamovano z vrednostnim in čustvenim svetom ene osebe, ostali liki pa so le njene projekcije in hkrati podaljški njene zgodbe. Kljub temu delo ohranja večplastnost ravno z razgibanostjo Zininega notranjega dogajanja. 

Protagonistkino mišljenje močno določa travma družinskega fizičnega nasilja in manipulacije staršev, da se pravzaprav nič takega ni dogajalo. Ob tem pa njeni odzivi ne kreirajo pasivne žrtve, ki vzbuja le empatijo. Zina je nadrkana, prezirljiva, polna najstniškega resentimenta in vse meče v isti koš nezaupanja. Bralka lahko ob njeni zgodbi začuti tudi njeno trmo in izmuzljivost – kljub temu da pozna dostopne sisteme pomoči, se nanje zaradi strahu, da ji ne bodo verjeli, ne obrne. Lahko bi vse zvedli na izjavo, da ima Zina pač vso pravico, da je nasikana. A njena moralna upravičenost niti ni bistvena. Poanta je, da Zina ni zreducirana na klišejsko vlogo pomilovane žrtve in hkrati tudi ne reproducira verige nasilja kot njeni starši, temveč je kompleksna literarna oseba, ki se skozi roman razvija. Romanu uspe, da kljub razvitemu psihičnemu svetu Zina in s tem njeno doživljanje nasilja nista le psihologizirana, temveč je protagonistka (samo)postavljena v kontekst. 

Zina se kot priseljenka sooča s tujostjo ne le v Sloveniji, ampak tudi ob obiskih na Kosovu, kjer je živela prva leta svojega življenja. Njena družina so namreč Bošnjaki na Kosovu. To dvojnost tujosti, razdvojenost med dvema svetovoma lahko v domačem literarnem prostoru najdemo že v Vojnovićevih delih, denimo v Figi, ki predstavljajo literarne začetke tematiziranja priseljevanja iz preostalih držav bivše Jugoslavije v Slovenijo. Oba avtorja to razdvojenost ubesedita tudi na jezikovni ravni z dvojezičnostjo. V romanu In če vsi pozabijo je bosanščina večinoma uporabljena za ponazoritev dialogov, za nazivanje sorodnikov – na primer strina, bikica – ali za poimenovanje stvari ter dogodkov, ki jih je težko dobro prevesti. Jezikovno razdvojenost pa protagonistka nagovori tudi na povsem opisni ravni – pravi, da ne more čustvovati v slovenščini. Ker pa so čustvovanja v delu večinoma zapisana v slovenščini, bralke pogrešamo demonstracije te izjave.

Skenderović dvojnost tujosti ponazori tudi na slogovni ravni – pripoved loči na obisk Zinine družine na Kosovu in na dogajanje v študentskem domu v Sloveniji. V vsaki pripovedni liniji na slogovno in vsebinsko drugačen način tematizira tujost in na drugačen način predstavi protagonistko. Ob družini na Kosovu Zina občuti tujost predvsem ob vrzeli med lastnimi vrednotami in mišljenjem svojih sorodnikov. Ta linija pripovedi je v čustveni nazornosti precej močnejša od druge, torej od te, ki se dogaja v študentskem domu v Rožni dolini. Slednja se s pejsaži protagonistkinega mišljenja bolj približa esejističnemu slogu – sedanjost pripovedi se izgubi v razmislekih in refleksiji preteklosti, protagonistka disociira. Zinini razmisleki se namreč odvijajo ob opravljanju vsakdanjih opravil, na primer med hojo v Hofer. V teh delih je mislim mestoma težko slediti.

Pripovedovalka nas večkrat postavi v situacijo, v kateri je v ospredju njena identiteta priseljenke. Ob tem roman, tako kot že avtoričin kratkoprozni prvenec, eksplicitno polemizira z nekaterimi utrjenimi predsodki priseljenstva, češ da so se preselili po lastni izbiri in bi se zato morali tudi odreči svoji religijsko-nacionalno-kulturni identiteti in navadam, povezanim z njo. Pa vendar za razliko od kratkoproznega prvenca priseljenstvo ni osrednja tema romana in ni osrednje določilo protagonistke. To, kar jo pesti globlje in bolj uničujoče, je, povedano z evfemizmom, njena disfunkcionalna družina. Uničujejo jo spomini na očetovo pretepanje, mamino kričanje in manipulacijo. Nasilje pa je, kot rečeno, kontekstualizirano, in sicer s preprostimi besedami ter večinoma pripovedno. Del tega konteksta je tudi priseljenstvo – Zina je v Sloveniji spregledana, nerazumljena in nemalokrat nevidna, zato težje najde oporo. Obenem pa tudi življenje na Kosovu ni idealizirano – roman nam dobro pokaže predvsem, kako so tamkajšnji odnosi vpeti v podedovane patriarhalne strukture. To ponazori tako z opisom humorja kot tudi z analizo zakonskih odnosov in druženj, v katerih moški in ženske zavzemajo vsak svoje vloge.

Zinino družino zaznamuje tudi razred. Opisuje nam lasten sram nad delavskimi poklici staršev, pa tudi njun sram ob neizobraženosti. Zato Zina daje toliko poudarka na izobrazbo in branje kot sredstvoma izhoda iz delavskega razreda. Vsi ti aspekti razrednosti so vsebinsko na las podobni pisanju Éduoarda Louisa, francoskega pisca angažirane avtofikcije. Podobnost, ki bistveno določa pisanje obeh avtorjev, je reflektirana upodobitev nasilja. Svojih literarnih oseb ne postavljata v binaren položaj žrtve in nasilneža, temveč nasilje prevprašujeta na širši ravni. Louis to upodobi skozi dvojno kritiko sistema – kritizira sistemsko nasilje, obenem pa krivi sistem tudi za nasilje, ki ga ljudje zaradi lastnih bednih razmer povzročajo drugim. 

Pri Skenderović se to najbolje artikulira v zadnjem poglavju: če bi tisti, ki jih je skozi celotno linijo pripovedi na Kosovu kritizirala v njihovi patriarhalnosti in nesramnosti, imeli drugačne možnosti in ne bi imeli pri petdesetih letih uničenega telesa, bi bili tudi oni kultivirani. Zato na koncu nadaljuje z držo razumevanja njihove pozicije, a pravi, citiram: »Na srečo mi tega ni bilo treba početi predolgo.« Konec citata. Kljub razumevanju Skenderović torej ne idealizira tega stanja, ko razumeš povzročitelje nasilja, ki ga doživljaš. Obenem pa reflektira tudi odnose z liki v Sloveniji – protagonistka samokritično pravi, da se jezi na ves svet, ki je ne razume, obenem pa jim ne želi razkriti, kaj se ji dogaja.

Protagonistka je s stranskimi liki v ambivalentnem odnosu – poskuša jih razumeti, obenem pa bi želela nanje kričati. S tem romaneskni prvenec In če vsi pozabijo upodobi v primerjavi s kratkimi zgodbami iz leta 2021 večplastnejšo in bolj reflektirano pozicijo. Celoten roman sicer temelji na doživljanju prvoosebne pripovedovalke, a ta dogodke in stanja, ki jih opisuje, veže na okolje, na družbenost. Kritika, ki se ob tem vzpostavlja, je ubesedena zelo preprosto – ne omeni denimo besede patriarhat, ampak s problematiziranjem humorja in stereotipnih spolnih vlog pokaže, kako ti vplivajo na nasilje in odvisnost ženske v zakonu. Kritičnost se sploh v pripovedni liniji na Kosovu vzpostavlja tudi preko plastičnega opisovanja dogodkov, kar romanu preprečuje, da bi zapadel v pretirano abstrahirano esejizacijo.