Josipovi vrtovi

Recenzija izdelka
10. 8. 2022 - 13.30

Minilo je že dobro leto, kar je preminil bosansko-slovenski pesnik, prevajalec, antologist in literarni kritik, Josip Osti [Ósti]. Njegovi zadnji deli, zbirka kratkih zgodb Poper po pudingu in pesniška zbirka Panova piščal sta izšli lani, v tokratni recenziji pa se bomo posvetili slednji.

Panova piščal je Ostijeva osma knjiga haikujev, kar nakazuje, da mu je omenjena pesniška oblika pri srcu, implicirano pa je tudi, da je v tej kratki pesemski formi postal virtuoz. Za klasični japonski haiku je značilna zunanja oblika sedemzložnega verza, ujetega med dva petzložna, v teh treh skromnih verzih pa se odraža tematika narave, ujete v trenutku. Pogosto se navezuje na letni čas, v katerem narava in človek, poln notranjega dogajanja, soobstajata.

Četudi Osti karseda zvesto ohranja tradicionalno strukturo haikuja, v tem minimalizmu sedemnajstih zlogov uspe doseči prelepe nianse, ki formo nadgradijo. Tako že v prvem sklopu z naslovom Zbudila me je/ Panova piščal, in vse v / mojem vrtu postane jasno, da bi morali Ostijeve haikuje venomer prebirati naglas. S fonemi, ki pripadajo bodisi sičnikom in šumnikom bodisi zvočnikom ali zvenečim nezvočnikom, pesnik ustvarja onomatopoijo, ki morda ni vedno prav mimikrija klasičnih zvokov narave, kot je denimo šelestenje [za špikerja: preberi z nežno poudarjenimi šumniki, lahko skoraj šepetaje]. S takim preudarnim pisanjem nas Osti po prebranem pusti točno take, kakršni so njegovi haikuji: očarljivo nežne in mehkobne, kakor obsijane z zlato svetlobo.

Pri Vivaldiju / cvetijo rože / tudi sred zime.

Lepota teh malih, komajda opaznih nadihov pa se odraža tudi v vsebini. Če se ponovno posvetimo osnovam haikuja, naj bi ta v prvem verzu nakazal ozračje ali naznanil misel, v zadnjem se ta podoba smiselno dopolni ali pa kontrastno preseneti, v najdaljšem verzu pa je prisoten povod, tisto, kar prinese dopolnitev v zadnjem verzu. Ob branju prvega dela Panove piščali se denimo sprva sprehajamo po vrtu haikujev, v katerem se zdi vse tako stalno in pomirjujoče nepremično, saj Osti popisuje rastline, njihovo nežnost in lepoto njihovega obstoja. A verz za verzom se neopazno tematsko premikamo. Začenši z listjem, cvetovi, stebli in vrstami rastlin se pesmi počasi, počasi motivično premaknejo k soncu in luni, ki bi se v haikuje lahko naslikala skoraj klišejsko. Temu se Osti izogne s svojo mehko presenetljivostjo; ravno ko bi se motiv lahko zazdel neinovativen in obrabljen, ga osmisli tako, da ga zgolj pusti plavati v haikuju samem, ker mu je preprosto všeč sama prisotnost tega motiva.

Ko tako lebdimo v rastlinski motiviki, ki jo prefinjeno barva ščepec nebesnih teles, se nekako znajdemo pred konkretnejšim, bolj osebnim prostorom. V prvi osebi se nam pesnik zaupa, da ima rad Sapfo. Pove nam, kateri klasični skladatelji so mu pri srcu in kako lepo barvajo njegov ljubeč pogled na vrt. Iz klasične in predvidljive, a nikakor dolgočasne estetike nas ponovno preseneti s srečevanji rastlinskih in živalskih vrst iz najrazličnejših krajev, oksimoroni, obrati, kontrasti. Tišina – glasba. Bralec naenkrat zaplava v pesnikova občutja, v njegovo ljubezen, preleti nežno vpletene omembe otrok, preden pa bi se motivi ustalili, nas preplavi napetost motivike telesnosti. Na tej točki zbirka preide v dvojino. Na naju gola / dežujejo cvetovi / zlatega dežja.

Z napetostjo, ki se pojavi pri pesnikovem prevpraševanju dogajanja in občutkov, povezanih s temo ljubezni in dvojine, se zbirka počasi preveša v drugo, bolj bivanjsko polovico. V prvi lahko bralec diha in užije mojstrsko izraznost in slikanje z besedami, nato pa se z napol lucidnimi haikuji, ki si za osrednji motiv izberejo sanje, nepričakovano prizemlji. Pesmi začne prelivati odtenek samote, melanholičnosti, spominjanj. Čakam. Tudi če / ne prideš, te je bilo / lepo čakati.

Na tej točki Osti piše o pisanju; kar bralcu omogoča, da se s pesnikom elegantno spušča v globine njegove ustvarjalne duše. Pesnik se v orisanih motivih spopada s trpkimi resnicami in trpljenjem. Ob težavnejših temah je v verzih zaznati grenkobo, a nikjer grobosti. Skozi verze, ki so polni čustveno obarvanega spominjanja, se premakne v zadnji del zbirke; tu se ozračje Panove piščali transformira v težko sprijaznjenje. Pesnik je sam, vendar ni osamljen, družbo mu delajo grenko-sladki spomini, iz pesmi veje nekakšna oddaljenost – a zgolj fizična in časovna, ne pa čustvena. Oglasijo se misli o umrljivosti, smrti, s katero se zdita tako pesnik kot lirski subjekt pomirjena. Že slišim veter / ki igra na piščali / iz moje kosti.

Panova piščal, ki je nastajala v mesecih pred pesnikovo smrtjo, tako harmonično gleda na vse zaobjete kontrastnosti, življenje in smrt. S strukturo, ki tematsko in motivno nakazuje na obravnavano cikličnost, pesnik le še podpre impresionistično naslikan preplet živega in neživega, človeka in narave, trajanja in odhajanja, prisotnosti in odsotnosti – predvsem v ljubezni. Mistična in hkrati prostorska točka, ki jo uteleša vrt, je torej izhodišče za razmislek o življenju in teh, Ostiju najpomembnejših, majhnih trenutkov. In bralec se lahko med temi tihimi, a močnimi čutenji, ki jih vodijo Ostijevi haikuji, končno umiri.

Umrli so le / tisti, ki se jih nihče / več ne spominja.

Aktualno-politične oznake: 
Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness