Jake Whyt je ženska. Ženska, ki jo družba posredno označi za 'drugačno' žensko. Ženska, ki si želi, da bi bilo vse običajno, da bi vedno »smrdelo po olju od pomfrija in opranem perilu« doma pri starših. Evie Wyld, pisateljica britansko–avstralskih korenin, je z osrednjo protagonistko svojega drugega romana Vseh ptic petje izrisala podobo ženske v svetu, o njenih frustracijah, ki se kažejo kot rezultat družbeno zapisanih norm glede ženskega videza, ženskega vedenja in odnosa do spolnosti ter nenazadnje mesta žensk v specifičnem delovnem okolju.

Na prvi pogled jasen in predvidljiv osnovni tematski okvir sčasoma razkrije kompleksno zasnovano strukturo romana. Ta namreč skozi poglavja izmenjuje dve časovno in prostorsko oddaljeni pripovedni liniji. Prva linija pripovedi je postavljena na majhen neimenovan otok v britanskem otočju in sledi Jakinemu življenju pripovedne sedanjosti. Druga linija zgodbo popelje v pripovedno preteklost, kilometre stran v 'deželo tam spodaj', pod neusmiljeno žgoče sonce Avstralije. Ta, 'soda' poglavja potekajo v vzvratno časovno linearni liniji in tako drobec za drobcem odstirajo zgodbo mlade odraščajoče ženske, ki v nekonvencionalnem in odkritem tonu pripovedi vedno bolj pretresa. Konec romana tako predstavlja vrhunec, začetek in pomiritev.

V avstralskih poglavjih spremljamo Jakino pot, ki se razteza po večjem delu severno-zahodne Avstralije, kjer iz plačanega dela nabiralke zelenjave, čistilke, prostitutke in ujetnice, naposled pristane v moškem poklicu strižcev ovac, ki kot nekakšni avstralski kavboji sezonsko potujejo od kmetije do kmetije. Vse to so bile zgolj kratke postojanke njenega bega in iskanja. Čeprav kot »džeka«, »smreka«, »tridelna omara«, »lezbača« ali »donda«, je v svetu moških še vedno ženska, ki jo moški dominira, jo brani in ščiti in ji kaže, »kako se stvarem streže«.

Skozi poglavja se zdi, da Jake stoično in ponižno vse to sprejema, vendar se v njenem telesu nabirata gnev in frustracija, ki se kažeta v obliki pasivno–agresivnih izbruhov in nenadnih odhodov. Odnosi moških do Jake in obratno se skozi točke bega in stopenj pozabljanja spreminjajo. Na začetku konca je Jake v luči drugih zgolj sredstvo za spolne usluge, kasneje pa je paradoksno prostovoljno postavljena za zapahe osamele kmetije zavaljenega Otta in njegove psice Kelly, ki za preobleko radodarnega starejšega moškega skriva čudna fetišistična nagnjenja.

Liha poglavja, postavljena na neimenovan angleški otok, ki predstavlja zadnjo in s tem tudi končno točko Jakinega bega, za svoje izhodišče jemljejo nenaden pokol dveh ovac na ovčji farmi, katere lastnica je Jake. Na tej ravni pripovedi se dogaja Jakin psihološki beg in ponovno soočanje ter razčiščevanje s preteklostjo. To pa je zvezano s skrivnostnimi nočnimi pokoli ovac, ki naj bi jih zakrivila čudna zver iz bližnjega gozda. Pri iskanju storilca ji pomaga malce neroden, v reinkarnacijo verujoč neznanec Lloyd, ki se nekega večera nenapovedano pojavi v njenem ovčjem hlevu. Na koncu ravno on Jake pripelje do sprave s preteklostjo.

Že omenjena struktura romana, ki zgodbo Jake Whyt ločuje prostorsko, časovno in tudi psihološko, ima prav tako močne stične točke, ki roman povezujejo v celoto. Ena izmed teh točk je avtoričin metaforično barvit slog, s katerim izrisuje geografski ločnici med dvema prostoroma, s tem pa poudari različnost stanj, v katerih se znajde Jake. Nasproti zadušljivi vročini, razbeljenemu asfaltu in pripekajočemu soncu Avstralije, stoji gosta, skrivnostna angleška megla in pa vlažnost dežja v mahu, ki na nek način blaži in uravnovesi Jakine rane iz preteklosti. Prostor zaznamujejo onomatopoetske upodobitve ptic, ki delujejo kot svarilo narave, kot premik dalje v avstralskih poglavjih, medtem ko v poglavjih na britanskem otoku odmevajo ravno to avstralsko preteklost. Jakino percepcijo dveh stanj, ki ju razločujejo izmenjujoča se poglavja, povezuje globoka, že skoraj nadnaravna povezanost z naravo, ki se pretvori v prvinski boj za preživetje in se skozi roman večkrat izrazi v obliki stavka »človeško oko od vsega naprej zazna premikanje«.

Stična točka je prav tako že na začetku omenjena tema ženske oziroma 'drugačne' ženske, ki je tako kot roman razdvojena med izključujoča se družbena pričakovanja. Večina odnosov, ki jih gradi Jake, so odnosi z moškimi različne starosti, poklica in splošne mentalitete. Ti jo fizično kot psihično občutno bolj zaznamujejo. Vendar se proti koncu romana izkaže, da so prav smrkljaste najstnice tiste, ki prve pokažejo na njeno 'drugačnost'.

Jake nima tipične ženske postave, ne zanima jo položaj in volumen njenih pramenov, prodajala je seks, ampak ji je to ugajalo. Ta 'drugačnost' pa v nekaterih moških, s katerimi se srečuje, vzbuja tipičen pokroviteljski odnos, ki vodi do objektivizacije oziroma fascinacije moških nad njenim mišičastim in močnim ženskim telesom. Njena 'drugačnost' privede tudi do neizbežnega občutenja osamljenosti, ta pa se v nepredvidljivosti zaključka prelevi v krivdo. Ta zaključna krivda je pravzaprav začetek Jakinega bega in tako celotno perspektivo romana osvetli še v odtenku bolj mračne luči.

Evie Wyld je skozi drugačno naracijo ene izmed pripovednih linij romana izrisala zgodbo mlade ženske, v kateri se skriva neulovljiv in kompleksen karakter. Ta dva stebra romana se med seboj podpirata in v svoji avtentičnosti opozarjata na večno nehvaležno mesto, ki ga ima ženska v svetu, ki ga še vedno prekriva močna senca družbenih stereotipnih predstav o ženski. V tej luči Jake Whyt beži od nesprejemanja, manipulacije, pričakovanj, preteklosti, osamljenosti in lastne krivde, ki so rezultat takšnega sveta in ženske v njem. Čeprav se vse to v pripovedni sedanjosti zdi kilometre daleč stran, preteklost Jake najde na majhnem britanskem otoku v podobi paranormalnih premikov pohištva in v podobi pošasti z rumenimi očmi, ki spominja na demonskega psa iz angleške folklore in mori ovce. Vse zato, ker je drugačna ženska.

S spravo, ki jo Jake doseže s pomočjo Lloyda v zadnjem lihem poglavju, avtorica roman, kljub na pogled nerešljivemu konfliktu, zaključi s spravo za Jake in pomiritvijo za bralca. S takim tonom se zaključita obe ravni pripovedi, ki ga povzame naslednji citat: »takšno bo zmeraj življenje in jaz bom zmeraj tukaj.« V vrtincu puščavskega peska, ki je Jake v osamljenosti prepihal na vse konce in kraje, se odkriva človekovo iskanje prostora v svetu, ki je v čudaški neprilagojenosti še težje, dejstvo spola pa to težo še potencira. Avtoričin sklepni optimizem kaže na realno redkost in željo po tem, da človeka ne bi definirali kraj, spol ali poklic. Po vsej verjetnosti utopično, vendar fikcija ostaja prostor za sprevračanje zunanje realnosti.