»šušljalo se je / šepetalo na ušesa / pisalo na drobne lističe / vtipkovalo v kodirana sporočila / verjetno - slišali smo - bojda« so uvodne besede Vznožja, tretje pesniške zbirke pesnice in pisateljice Stanke Hrastelj, ki je lani izšla pri založbi Črna skrinjica. 

Vznožje, opremljeno s fotografijami Nine Sotelšek, se deli na pet poglavij, znotraj katerih se nenaslovljene pesmi v prostem verzu povezujejo v vsebinsko ujemajoče se sklope. Vsa zbirka se medbesedilno nanaša na druga dela, citira in referira se na svetopisemske odlomke, slovenske pregovore in dela nekaterih domačih avtorjev, ter vsebuje celo nekoliko zastarele filmske reference, denimo na Casablanco. Nekakšen odmev pa se vzpostavi tudi znotraj zbirke, kjer se kasnejše pesmi navezujejo na prejšnje, v malce spremenjeni obliki se ponavljajo skupki verzov ali celo cele pesmi, ki prejšnje ironizirajo in tako orišejo razvoj lirske subjektke. 

V prvem poglavju z naslovom »Pričakovanje« se pojavlja nekakšna krščanska ikonografija, ki pa je skrita med elemente vsakdanjega. O odrešeniku, ki v pesniški zbirki prevzame ime Rupert, in o njegovih čudodelstvih, ki nekoliko spominjajo na Kristusova, če bi jih postavili v sodobni kontekst, se sprva le šušlja. Pesmi se začenjajo z verzi, kot so »kaj sem slišala na busu« ali »kaj sem slišala pri frizerki«, kar da celemu poglavju pridih govorice, trača, nečesa nepreverjenega in bralce uvede v slutnjo Rupertovega prihoda, ki jo je čutiti skozi vso zbirko.  

Subjektka prek karakterizacije Ruperta vzpostavi skrajno subjektiven odnos do njega, ki se tekom zbirke razvija. Od pričakovanja Rupertovega prihoda do oboževanja, ki mu sledijo dvomi, popoln odpor in na koncu upanje. Vznožje prepleta vsakdanje z nadnaravnim, oboževanje z odporom, najosnovnejše telesne težave, kot je subjektkina »blažja inkontinenca« in »avto, ki se ves čas kvari«, z visokoletečimi ideali Rupertove vsemogočnosti in najpomembnejše vrednote, upanja. »Rupert oblak / Rupert reka in most čez reko / Rupert začetek / Rupert cilj«. 

Subjektka sebe in vso svojo okolico presoja v odnosu do Ruperta, na svet gleda skozi njegova očala in vse primerja z nemogočim standardom, ki ga je postavil. Tudi ona sama obstaja samo v odnosu do njega in daje vtis, da živi samo zanj, hkrati pa vseskozi po malem namiguje, da bo Rupert kmalu odšel. To ustvari grenkosladko vzdušje skrajno minljive blaženosti, v katerem se nahaja skoraj celo poglavje »Paruzija«, kjer zapiše: »Bojim se, da nekega dne / ne bo več sonca. (Jesen.) / Da bo večer in potem bo noč in potem / ga več ne bo, / nič več. / Veš kako je jeseni z mano. / (Kako je z mano, veš.)«

V naslednjem poglavju v zvezi z Rupertovo vsemogočnostjo pri subjektki prvič vzklijejo dvomi, ki smo jih bralci zaradi očitne pristranske narave njenega pripovedovanja gojili že mnogo prej. V tem poglavju se subjektka Ruperta ne osvobodi popolnoma, pač pa izniči njegovo fizično prisotnost v nadaljevanju zbirke. Z istim orožjem, s katerim je prej ubijala tiste, ki so vanj dvomili, se tokrat spravi nad Ruperta samega: »Vzela sem tisto reč, / s katero režem glino, / ponovila postopek – / storila, kar je prav.«

Po Rupertovem odhodu subjektka uvede pojem Rupert-plačanca, ki skozi celo poglavje nadomešča prvega Ruperta. Plačanca subjektka presoja veliko bolj racionalno, prek te razlike pa se izkaže pristranskost njenega odnosa do prvotnega Ruperta. Pred odhodom ga subjektka tako rekoč moleduje, naj ostane in se s tem poniža ter spet vzpostavi razliko med seboj - stvarnim, človeškim - in Rupertom - nadnaravnim, božanskim. Slutnjo, ki je v tem poglavju še najbolj prisotna, poudarjajo tudi črno-bele fotografije, ki se sicer vijejo skozi vso zbirko. Te upodabljajo pokrajine ali prazna mesta, sredi katerih vidimo - kdaj skrito v ozadju, kdaj stoječo čisto pred kamero - silhueto moškega s klobukom. Sicer nespecifične podobe utrdijo slutnjo, ki jo v bralcih vzbuja že poezija, in tako postanejo skoraj nepogrešljiv del Vznožja. 

Za Ruperta-plačanca pa se hitro izkaže, da ni dovolj krut, da bi lirsko subjektko zadovoljil. S tem pristopom se zvito razkrije njena pristranskost, ki je Ruperta prej opredeljevala s samimi pozitivnimi lastnostmi. Tudi on je, kot vse preostalo, žrtev neprestanega primerjanja z Rupertom, kar še toliko bolj poudarja njegovo odsotnost in popolnost, kakor nam jo predstavlja subjektka. Na koncu ima vsega dovolj, dá odpoved, Vznožje pa se počasi prevesi v zadnje poglavje. Tu se upanje pojavlja v obliki mačke, ki se je subjektka najprej še navaja, ki ostaja, četudi je ne hrani, in za katero na koncu obstaja možnost, da subjektko požre, ta pa je v upanje tako prepričana, da mu prilagodi celo matematične zakone. »Nekatere zakonitosti niso pod / vprašajem. / Hiperbola in abscisa se stakneta. / Vse bo še dobro.« 

V Vznožju, ki bolj kot pesniška zbirka deluje kot ena sama pesnitev, avtorica izvrstno upodobi stik med stvarnim in nadnaravnim, soočanje z odhodom, pa tudi upanje in njegovo neizbežnost, vse skupaj pa zavije v pesniški slog, ki iz elementov vsakdanjosti sestavi potovanje po trajektoriji človeške stiske vse do izhoda iz nje. Ob branju se prav zaradi vsakdanjih elementov in izrecne nevzvišenosti poezije Stanke Hrastelj bralci počutimo del zbirke in ne samo njen opazovalec, kot bi nam sama subjektka vse tiste govorice zašepetala na uho. »Matej z davčne je povedal isto zgodbo / in Janez z Darsa / in Marta je baje bila zraven / in Peter«. 

… in vajenka Ela.