Kako se piše pesem?

Kako se piše pesem?

Recenzija izdelka
Pesnikovo srce
23. 11. 2017 - 13.00

Pesniški projekt Hypomnemata Sergeja Harlamova, ki je izšel v okviru festivala Ignor 2017, je najbrž treba razumeti kot prolegomeno k njegovemu prihajajočemu pesniškemu delu Mnogoboj mitologij.

Hypomnemata so drobna knjižica, ki nas opominja na osnove; snuje in komentira pesniški jezik, ki pa se tu ne razvije do svojega polnega razmaha. To navsezadnje tudi ni potrebno, gre namreč za prikaz principov, analizo lastnih pesniških fundamentov (ki so seveda po svoji jezikovni naravi tudi obči, kajti v jeziku ni zasebne lastnine). Hypomnemata so skratka ključna besedila, ki eksplicirajo neko tehniko pesnjenja, nek način upogibanja silnic empirične snovi v pesniško formacijo. S tem v mislih lahko zaključimo, da gre za programatično eksplikacijo nekih pesniških stališč, ki jih povzema moto: “All wordplay and no bodywork makes Johnny a mad man.”

Aforistični, deklarativni in manifestativni ton, ki je tudi sicer značilen za pisanje Harlamova, pride zato v tej knjižici še posebej do izraza. Ker ne pozna oziroma se je za potrebe tega pisanja osvobodil vseh tistih pesniških postopkov, ki poskušajo pričarati nad papirno stran virtualno meglico pesniške ideologije: doživljaja, čustva, sveta, je lahko ta poezija edino konkretna. Tega pa ne gre razumeti likovno, ampak filozofsko-materialistično.

Samo iznakažena pisava / je lahko prikaz in dokaz / domišljavosti domišljije / potrebne za to / da bi v vijugah in črtah spregledali črke.”

Radikalna samoreferencialnost pesniške materije torej, ki hoče predreti skozi vse iluzije jezika do realnosti črke na papirju. Teza, ki jo pred nas postavlja Harlamov, je, da ni v jeziku nobene mistične kvalitete, ki bi določila črko in glas kot goli formi neke vsebine. Ne, črka in glas na ravnini lista sta in forma in vsebina; vse, kar ima pesnik na voljo. Nobene transcendence ni!

(Navodilo za branje: stringendo) // Zapisal sem / pesem / tukaj je bila / zdaj je tu / zdaj je tu / zdaj je tu /zdaj je tu / plošča / ki preskakuje / vrstice / vrti se / vrti se / zvrstijo se / novi verzi / novi verzi / verzi / verzi / verzi / vrzi / vrzi / vrzi* // *stvar stran.”

To so pesmi brez ostanka - ničesar ni onkraj popisane strani. Nobena interpretacija, ki vedno predpostavlja nekaj manjkajočega ali neizrečenega, ni niti potrebna niti mogoča.

Vse je že tu.

Pesniški postopek Hypomnemata zato ne razširja področja pesniškega jezika z likovnimi ali kakimi drugimi elementi. Vrnitev k osnovam iz naslova je dobesedna. Prvi aksiom: prostor poezije je ravnina papirnate strani. Drugi aksiom: beseda se materializira zgolj v glasu ali črnilu. Papirnate raztrganine, ki so prisotne kot ključni element izraza in posledično prehajanje pesmi z ene na drugo ravnino, nastopajo predvsem v funkciji predočenja lastnosti lista kot edinega igrišča besed (poleg glasu seveda).

(navodila za uporabo: prebrati zapisano/natisnjeno) // ej / nekaj polzi / nekaj se spušča / skozi belino / norci / vpijejo // ali vidiš / ali slišiš / ali tipaš // to”

Hypomnemata so vsled tega tudi korak proti materialistični teoriji poezije, saj poskušajo misliti pogoje pesniškega izraza glede na njihovo materialnost. S tega stališča je ključna ready-made pesem oziroma kolaž What moves us? na naslovnici, ki upodablja nekakšen pesniški stroj. V stroj pesništva vstopa z ene strani čista materija, ki je nato v jeziku sintetizirana in prenesena na površino, izstopa pa kot retorika in parizija (tj. čisti retorični govor - govor brez figur).

Za pesniško vsebino to pomeni, da je vsako čustvo ali prebavna motnja - vse empirično doživljanje, ki daje pesniku material, v poeziji transformirano in postrojeno v diskurz: vrženo na površino. In to dobesedno - na tanko površino papirja, ki je nobeno besedičenje ne more preseči. “Vsaka globina / se izteče / z udarcem / lastne / površine.”

Redukcija pesniškega na nujne pogoje, ne da bi se izgubilo poetično, je velik dosežek. Nauk ne bi mogel biti bolj preprost: pesniška praksa je praksa črk in papirja in ne bo nikoli nič drugega. Vprašanje pa je, kaj bomo s tem dejstvom naredili?

Ne vem / kaj je bilo / zablodilo je / in me zabodlo / skozi zenici / je udarilo / šivankino uho / in razpotegnilo skozse / vsako posamezno točko / v razpoko / zevajočih ust / tik / preden se je od njih //

Na hrbtni - drugi - strani istega pretrganega lista:

// kot / “Plaz!” / ki je zasačil / Pompejca / v pokvečeni pozi / okamnelega odmeva / ki se ni zmogel odbiti / od nobene druge površine več.”

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

* "parezija"
Parezija je govor, ki je odkrit, iskren, brezsramen in je v popolni opoziciji do retoričnega govora kot govora, ki je obložen, retorično premazan zaradi večje prepričljivosti povedanega (vemo, da je retorika veščina prepričevanja). Parezija je tako govor brez retoričnih figur, kar po defaultu ne more biti retorični govor, kaj šele, da bi bil "čisti retorični govor".

Foucault res obravnava v knjigi Neustrašni govor parezijo kot tisto retorično strategijo, ki se poskuša zoperstaviti retorični vedi oziroma formi. Kar pa ne pomeni, da sama ni retorična strategija, kar je menda jasno že glede na to, da nastopa z istega mesta kot retorika, le da zavrača rabo njenih figur/strategij za doseganje svojega cilja - ki pa je ravno tako prepričati! Mislim, da že Foucault v omenjeni knjigi parezijo označi za retorično figuro brez figur (ali nekaj podobnega).

Dalje v tem besedilu tudi ne gre za razdelavo koncepta parezije, ta ni niti tako pomemben niti za to ni prostora. Zato se mi zdi upravičeno v službi interpretacije določene poezije (njenih horizontov in ciljev) pač izpostaviti le tisto plat besede, ki se mi kot recenzentu zdi plodnejša. Seveda pa mi lahko očitate sofizem.

Kolikor je moje pojasnilo termina kljub temu nedoslednost, je odgovornost seveda na meni. Sergej Harlamov namreč v kolažu What moves us? nedvoumno razloči dva tokova, ki izstopata iz pesniškega stroja. Prvi je retorika, drugi parizija (kot zapisuje on).

Če si introvertiran ali nagnjen k temu, da svet opazuješ in se v njem malo manj udeležuješ in če to počneš vse življenje, se o ljudeh lahko marsičesa naučiš. Sčasoma sprevidiš, da določen tip vedenja pomeni določene čustvene vzroke, da smo si, nevrotiki vsaj, v odzivih bolj podobni, kot si radi priznamo. Da nas poganjajo podobni motivi, želje, strahovi. Od tega znanja do globljih uvidov pa je pot kratka, čeprav naporna, ker terja veliko iskrenosti, terja tudi, da tega, kar se o ljudeh naučiš, ne vrednotiš kot dobro ali slabo, da se kot ustvarjalka postaviš onstran morale in etike. Šele tam lahko zajameš kompleksnost, ki je človek. Mislim, da je to dobro uspelo Sergeju Harlamovu.l

mislim da s harlamovu nikakor ni uspelo , pompejec in še marsikaj ga je poglodalo za malo malico, manjka mu bistveno...

sosed se dere ob 2:03, 27. november 2017

 

 

konec

pesmi

Kozlal bom od teh "globljih uvidov".

Kdor pregloboko gleda - nič ne vidi.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.