Ženske, ki so bile žrtev nasilja v partnerskem odnosu, se v povprečju sedemkrat vrnejo k nasilnežu. Sedemkrat gredo čez pekel, dokler dokončno ne zberejo poguma in se osvobodijo. Če ga kadarkoli sploh zberejo. Velikokrat žal prej zmaga nasilje, pravi Adriana Kuči v svojem romanu Noč, ko je preplavala reko, ki je leta 2023 izšel v založbi Litera.

Zgodba torej primarno govori o ženski, Sari, ki je žrtev nasilnega partnerja. Avtorica nas popelje čez celotno Sarino življenje in nam poskuša naslikati vse okoliščine in na prvi pogled nevidne vzroke za situacijo, v kateri se je par znašel. Predstavi, kako težko se je soočiti z dejstvom, da oseba, ki jo imaš najraje na svetu, postane nasilna, drugačna. In da je ravno zaradi tega še težje zapustiti takšen odnos. Hkrati pa se Kuči ne ustavi pri enosmernem pogledu žrtve, čeprav je ta dovolj slikovita in izpovedna za sebi lasten roman. Dotakne se tudi občutka odgovornosti družine in prijateljev ter frustracij bodočih partnerjev, ki se morajo brez konca truditi za pridobitev zaupanja. Govori celo o ranljivem položaju nasilnih moških, ki so po obsodbi za vedno osramočeni in nihče ne verjame, da bi se lahko spremenili. Ko so namreč pred zakonom priznani za nasilneže, jim družba ne da nove priložnosti.

Vse te prizore Kuči naslika s pomočjo tehnike dnevniškega zapisa, pisem in biografskega opisovanja vseh glavnih akterjev v Sarinem življenju. Ustvari celo halucinacijo pokojne mame, ki pravzaprav predstavlja nezavedni del protagonistke in pojasnjuje njene najgloblje želje in strahove. Pred bralcem je tako relativno jasna zgodba, predstavljena z različnih zornih kotov, do katerih se sama avtorica opredeli in ves čas ohranja misel, da v tako kočljivih zadevah ni zares pravilnega odgovora. S Saro sočustvujemo in je hkrati ne moremo obsojati, saj v njeni zgodbi ni napak. Prav za vsako dejanje, pa če je še tako nespametno, ima namreč razumljiv motiv.

Kuči pretresljivo izpoved podkrepi še z zgodbami drugih žensk, s katerimi se je Sara srečala ali pa je vsaj slišala zanje. Govori o različnih oblikah nasilja, o različnih koncih takšnih odnosov in različnih vrstah spopadanja žrtev s svojo travmo. S tem poudari žalostno razširjenost zlorabe znotraj partnerskih in družinskih odnosov ter kaže, da ni »šablone«, ki bi določala pojem nasilnosti. Hkrati pa so znotraj vseh teh vložnih zgodb posredno izpostavljeni vzorci nasilnega vedenja. Na primer širjenje agresivne motnje skozi družinske vezi, nasilje kot nadomestitev zmožnosti artikulacije in komunikacije ali pa povsem nagonska sprožitev besa na podlagi preteklih travm, največkrat že iz otroštva.

Toda Noč, ko je preplavala reko ni le zgodba o nasilju. Že po prvem prebranem poglavju je bralcu jasno, da seže veliko dlje. Skoraj bi lahko rekli, da gre za fiktivno avtobiografijo, saj se avtorica skozi zgodbo uspe navezati na mnoge osebne problematike. Problematike, kot so migracije, razpad Jugoslavije ter zaradi tega posledično slovenska zaprtost in zahrbtnost do vseh držav bivše skupne države. Vse to je »čefurofobija«. Pojem, ki ga je Kuči ustvarila sama in ga je zajela že v svojem prvencu Ime mi je Sarajevo. Spregovori tudi o odgovornosti položaja pisatelja v trenutnem svetu. O čem sploh pisati, kako ne znamo več izhajati iz sebe, ko smo se izpraznili in prazni nimamo več zgodb za ta neučakani svet? Kaj sploh pisati in kako, se sprašuje glavna junakinja romana, Sara.

Adriani Kuči je očitno jasno, kaj pisati, saj je vsebina polna, med seboj povezujoča se celota. Roman zaobjema svoje bistvo in hkrati odpira raznolike tematike in vprašanja, ki se nam porodijo ob prebranem. Žal pa ne bi mogli reči, da z enako jasnostjo doživlja odgovor na kako pisati. Povedi so enostavno predolge in prevečkrat se zaradi pojasnjevanja v obliki neskončnih vrinjenih stavkov izgubi rdeča nit povedi. Njeno preskakovanje izven časovnih okvirov in vračanje nazaj vsebinsko sicer sploh ni moteče. Vendar je to slogovno podkrepljeno s preskakovanjem med pogovornim in knjižnim, med banalnim in poetičnim. Namen, da bi lažje razumeli časovne preskoke, ni dosežen, menjava slogov pisanja pa na žalost ne ustvari nič drugega kot zmedo.

Cikličnost, ki jo avtorica poskuša ustvariti s poglavji, ki jih naslovi Osmrtnice, izpade vrinjena. Vsaka Osmrtnica namreč predstavlja svojo kapljo čez rob v partnerskem odnosu protagonistke. Vendar si te ne sledijo po vrsti, temveč znova skačejo iz enega časa v drugega, kar tokrat ni več logično in smiselno. Vsaka Osmrtnica se konča s tem, da je Sara v danem trenutku vnovič umrla, samo da to ni bilo vidno. Toda ta končni stavek v večini primerov ni slogovno povezan s poglavjem, zato tako močne besede ne izpadejo subtilno ampak le navrženo. Kakor prisiljena cikličnost, ki želi dopolniti že izpopolnjeno celoto.

Navdušujoče subtilen pa se izkaže konec romana, saj avtorica z neverjetno nežnostjo razplete tragično zgodbo. S skrivnostnim simbolom juhe nam pojasni, da je protagonistka svobodna in da ji je nazadnje le uspelo pobegniti od kretena, v čigar glavi nasilje predstavlja moško pravico.

Pretresljiv roman Noč, ko je preplavala reko nam v prvi vrsti pove, da kaos popravljamo s kaosom, saj nas pravi kaos tako pretrese, da ga preprosto ne moremo rešiti drugače. Toda slogovne neurejenosti na žalost ne more popraviti niti še tako dih jemajoča vsebina.

*

Hlipala in zavzdihovala je Tia.

*

Foto: osebni arhiv