Tam nekje v industrijskih predmestjih Bologne živi mož, delavec in pisatelj, o katerem vemo le malo. Ta mož, popolni anonimnež, se je z romanom Osamljenosti po golem naključju iz sveta predmestnih pogubljencev povzpel med italijansko literarno srenjo. Vendar mu kljub nepričakovanem uspehu ni mar za pozornost javnosti, ne za kritiško hvalo ne za literarno kariero, zato še zmerom skriva svojo identiteto in se s tem ruga literarnemu svetu, katerega globoko prezira. Pod svoja literarna dela se podpisuje kot Bugy Gentille in to je vse, kar je o njem znanega.

Ker smo že davno pustili za sabo staro pozitivistično zablodo o psihologiji avtorja, s katero smo nekoč razlagali literarna dela, nas tukaj nikakor ne zanima, kdo je Gentille osebno, na to vprašanje niti ne moremo odgovoriti. Pogledamo pa lahko, kdo je Gentille kot literat.

Že po nekaj prebranih vrsticah Gentillejeve proze občutimo, da ni konformist, kajti njegova literatura je neizprosna in surova, kot je neizprosna in surova sama realnost. V vsaki vrstici njegovega pisanja je razvidna neustavljiva težnja po reprezentaciji realnosti v literarnem jeziku, težnja po pisanju literature, ki jo žene strast do realnega in je tako skoz in skoz realistična, vendar še vedno literatura, torej fikcija.

Realistična težnja v Gentillejevi prozi ne pomeni, da avtor nekritično sprejema realnost. Ne išče pomiritve z realnostjo v literaturi, ne išče prebivališča v besedi. Prvoosebni pripovedovalec njegovega romana je tipični depriviligiranec, a vendar se pripoved ne sprevrže v sicer pretresljivo, a lahno prebavljivo opisovanje krutega vsakdana proletarcev, torej v nekakšno himno malemu človeku, v zlajnani napev o človečnosti človeka v nečloveških razmerah.

Gentille razume realizem globje. Zanj realizem ni vprašanje literarne forme, torej romaneskne forme devetnajstega stoletja, temveč ga razume kot strast do realnega. Realizem razumeva kot literaturo, ki rase iz življenja in se vanj vrača, pri čemer potencialno proizvaja konkretni politični učinek, ne da bi pri tem literaturo oropala literarnega. Zato se ne vrača k realistični formi devetnajstega stoletja, ni mu mar, ali je markiza odšla ob petih.

Čeprav je v tej prozi jasno razvidna politična agenda, se Gentille zaveda, da je nemogoče postaviti enačaj med politiko in umetnostjo kot med občim pogledom na svet in ustvarjalno metodo. Tako zavrača obstoj izključno političnega, abstraktnega in nespremenljivega kriterija za literaturo. Prvoosebnemu pripovedovalcu romana ne polaga v usta političnih traktatov ali parol, temveč depriviligiranim posoja svoj literarni glas, piše z njihovega stališča, kar se pozna tudi na sami sintaksi in izrazoslovju, ki sta bližje vsakdanjemu jeziku kot pa literarnemu. S tem skuša v literarnem jeziku, ki ga oropa okrasja in zgodovinskih naključij, kontruirati brezup zgodovinskega trenutka.

A tudi abstraktni in nespremenljivi umetniški kriteriji ga ne zanimajo. Zato ta literatura ni umetelna, ni lepa, temveč je neposredna in brutalna. Tako na ravni vsebine kot na ravni forme se kaže upor zoper zgodovinski trenutek, upor zoper prevladujočo politiko, in navsezadnje upor zoper samo literaturo. Gentille je namreč že zdavnaj opustil vero v vsemogočnost literature, zavedel se je, da je literatura zgodovinska institucija, neločljivo povezana z vzponom meščanskega razreda. Zato ga ne bo zraven, ko se bodo podeljevala pisateljska odličja. Na meta ravni lahko njegovo prozo beremo kot literarni spopad s samo literaturo, pri čemer prezir do literature ne pomeni odpovedi literaturi.

Literatura je po Gentillejevem mnenju upor zoper zgodovinski trenutek, vendar s tem ne neha biti literatura. Kot pravi na nekem mestu:

“Nič drugega nisem kot literatura in tudi ne morem in nočem biti nič drugega.”

Kljub vsemu je lepo vedeti, da obstaja. Kajti ko bo kup razvalin pred nami rasel v nebo in nas bo vihar, ki mu pravimo napredek, gnal nezadržno v prihodnost, nas bo morda vendarle pomirila misel, da tam nekje ob strani - neviden, neslišen - vihti pero kak Bugy Gentille.

Da ni fiktiven zgolj diskurz literature, pač pa tudi diskurz, ki piše o literaturi, pravzaprav kar vsak diskurz, je rojstnodnevnemu tednu Radia Študent v čast skušal povedati Urh Vele.