Drage poslušalke, naš molj si je danes po kosilu privoščil veliko kepico jagodnega sladoleda. Pred njim se bohoti v svoji rožnati sladkobi, ta zajetna, okrogla, brezsramna gora hladne jagodne kreme. Molj vanjo zaletavo vrta kot vešča v ulično svetilko. Bolj ko se opija z nevzdržno osladnostjo te pocukrane brozge, globlje vanjo tone. Izgublja se v totalnosti mlečno rožnatega kiča, sladkobna čobodra pa se vztrajno topi v packast sirup in zanikrnemu bitjecu lepi krilca. Vsak poskus osvoboditve je jalov; molj se kaj kmalu tiho sprijazni, da bo končal kot fosil v morju umetelne jagodne arome. Vse to, le ker si je zaželel posladka.

V podobno kočljivi osladi spoznamo prvoosebno pripovedovalko romana Kako sem postal nuna argentinskega avtorja Césarja Aire, ki je v slovenskem prevodu Marjete Drobnič izšel leta 2022 pri založbi LUD Šerpa. Aira, samooklicani »anarhistični nadrealist«, je sicer eden izmed najbolj prevajanih avtorjev sodobne argentinske književnosti, v slovenskem prevodu pa lahko poleg predmeta današnje recenzije beremo še novelo Epizoda v življenju popotnega slikarja. Avtorjev domnevni anarhizem je razviden predvsem v njegovem veščem izmikanju vsakršnemu dogmatizmu; v svojih delih ohranja ležerno distanco do resničnosti ter se odreka jezikovnim, slogovnim in narativnim konvencijam. Ko govorimo o besedilih Césarja Aire, se tako bolj kot zaprašena resnobnost pojma literarni opus zdi primernejša oznaka zbirka pravljic.

Roman, oziroma raje romančič Kako sem postal nuna se na vse pretege trudi zaoibiti bralčeva pričakovanja, kar počne z razposajenostjo otroka, ki se mu ne ljubi ubogati mamice. Če naslov tako namiguje, da bomo morda brali o takšnem ali drugačnem duhovnem razvoju, že po prvem poglavju postane jasno, da roman ni niti duhovni niti razvojni. Njuno mesto zavzameta zgolj nebrzdana otroška domišljija in lepljiv curek jagodnega sladoleda, ki z vsako stranjo polzi dlje po naših prstih. To ni metafora: v dogajanje nas namreč zaluča eden najzgodnejših spominov pripovedovalke, šestletne Césarja Aire, v katerem vzhičeno čaka, da jo očka pelje na njeno prvo kepico sladoleda. Pripovedovalka se dojema in naslavlja kot deklico, zunanji svet pa zanjo uporablja moške zaimke in jo sili v vlogo fantka. Ker tematika Césarine oziroma Césarjeve spolne identitete v besedilu ni dalje razdelana, o njej lahko mislimo v kontekstu nezavezujoče otroške svobode.

Za veliko večji škandal od Césarinega nekonvencionalnega odnosa do spola se izkaže njena reakcija na jagodni sladoled. V kaotičnem in večplastnem romanesknem svetu, kjer je resnic mnogo in hkrati nobene zares, je težko najti plot, ki se ga lahko oprimemo. Za Césarinega očeta je ta plot predpostavka, da imajo otroci pač radi sladoled. Ko njegova ljuba sinček-hčerkica tako ob prvem lizu te posvetne ambrozije plane v jok, očka to doživi kot bogoskrunstvo, česar se César še predobro zaveda. V naivnem otroškem strahu se prepriča, da z zavračanjem jagodnega sladoleda zavrača svojega očeta, kar je njen izvirni greh. Kot zapiše: »Pred tem ni bilo ničesar, po tem pa se je vse povleklo v en sam živ, nenehen in nepretrgan spomin.«

Pripovedovalka tako z obsedeno natančnostjo hiti razvozlati klobčič svojega spomina od trenutka, ko je prvič jedla sladoled, do tragičnega konca, ko v njem utone. Tudi to ni metafora, a o tem pozneje. V spletu bizarnih okoliščin César skoraj umre zaradi zastrupitve s cianidom, njen oče konča v zaporu, njena mama pa se skuša privaditi na novo vlogo samohranilke tega ekscentričnega dekletca. Ker ta direndaj spremljamo skozi oči dvojnega obstranca: prvič otroka in drugič prilično čudnega otroka, se večina bizarnosti preprosto zvede na neko novo vsakdanjost, ki jo pač sprejmemo. V tem kontekstu ne gre izgubljati besed niti o zanesljivosti ali nezanesljivosti Césarine pripovedi; dejansko ni važno, če pripovedovalka dosledno posreduje svojo živeto izkušnjo, če se prav po otročje laže ali če so njeni zapisi spoj neprijaznega okolja z bujnostjo otroške domišljije. Bolj kot dogajanje nas namreč prepriča ustvarjeni svet, v katerega je dogajanje postavljeno: to je svet igrivih otročarij, ki se hihitaje izmikajo zakonom odrasle logike.

Morda najzanimivejša plat romana pa žal ostaja nekoliko nedodelana. Ena glavnih lastnosti, ki Césarja ločuje od njenih vrstnikov, namreč ni zgolj njeno sovraštvo do sladoleda, temveč način, na katerega pristopa k jeziku. César dolgo ne zna brati, mimika in gestika sta ji povsem nerazumljivi, prenesene pomene jemlje dobesedno, konvencionalne dobesednosti pa si razlaga povsem po svoje. S tem že na enem najbolj temeljnih področij človeškosti, namreč sporazumevanju, izžareva svojo tujost. Kot taka pa je César – bolj kot pripovedovalka – izvrstna opazovalka, saj že s svojo golo prisotnostjo prevprašuje ustaljene govorne in vedenjske vzorce, ki jih jemljemo za samoumevne.

Neki drugi César Aira, namreč avtor romana, pa svoji soimenjakinji ne dovoljuje dovolj prostora, v katerem bi lahko skozi igro raziskovala meje jezika. Avtor kot svoje vzornike navaja nekatere velike trmoglavce svetovne književnosti, med drugim Jorgeja Luisa Borgesa in poljskega enfant terribla, Witolda Gombrowicza. In res se nam že po prvih poglavjih romana Kako sem postal nuna vsiljujejo asociacije na Gombrowiczevega Ferdydurka, čigar tridesetletnega protagonista splet bizarnih okoliščin potisne v telo najstnika. V čemur Gombrowicz preprosto blesti, pa Aira žal omahuje. Gobrowiczeva raba jezika je namreč vročična, obsedena in poblaznela; tako v svoji zvočnosti kot tudi v barvitem besednjaku odslikava razposajenost otroške igre. Konvencionalost in suhoparnost Airovega sloga pa prekinjajo le nekatere redke transgresije, s katerimi skuša avtor v besedilo vpeljati bodisi humor bodisi dadaistično poigravanje z jezikom. Roman na slogovni ravni tako ostaja na nivoju kakšne klišejske kolumne; umanjka mu tisti lahkomiselni odnos do resničnosti in njenih arbitrarnih pravil, ki izžareva iz misli in dejanj njegove protagonistke.

Aira svoj slogovni manko skuša skriti za kaotičnim in bizarnim dogajanjem, kar pa ne deluje zares, saj – kot že omenjeno – ves ta vrvež lahko preprosto sprejmemo kot vizijo sveta otroka s čudovito domišljijo. Tako nas vsak zaplet, ne glede na to, kako zelo se trudi biti grotesken, sicer nekoliko zabava, težko bi pa rekli, da na nas naredi vtis. Tudi ko avtor svojo pripovedovalko v grandioznem zaključnem poglavju pusti dobesedno utoniti v ogromnem sodu jagodnega sladoleda, smo teh bolj ali manj sladkih presenečenj že tako siti, da se nam tudi smehljati več ne ljubi. Brutalen umor pripovedovalke z utopitvijo pravzaprav z lahkoto prebolimo, saj je za nas že davno utonila v suhoparnosti Airovega sloga.

Roman Kako sem postal nuna, ujet med dve pastelno rožnati platnici, je tako primerljiv z izkušnjo lizanja sladoleda, ki se nam pravzaprav zdi obupno presladek, a je očka že plačal zanj, pa še prigovarja nam, naj pohitimo, ker se nam bo stopil, in si bomo popackali novo majčko, ki je mimogrede še bele barve, in zunaj je tako grozno vroče, in … no, na vse skupaj bomo verjetno kmalu pozabili, in kupili si bomo nov sladoled.

Jagodnega sladoleda sta se prenajedla vajenka Leila in mentor Martin.

☆

Naslovnica: Yoshimoto Nara, "The Lonesome Puppy"