Vse odkar je kolegica Tina Tomšič na predlansko valentinovo oznanila, da v etru Radia Študent primanjkuje strasti, me preganja misel, kako eter s strastjo napolniti. Načeloma naj to ne bi bila pretežka naloga, še posebej v teh vročih mesecih, ko našo čutno goloto od sončevega nevidnega jermena loči povprečno zgolj poldruga plast oblačil. Nakar preberem hrbtno platnico romana Strašna angela pisatelja Érica Jourdana, ki je sveže preveden izšel pri Škučevi Lambdi: »Pierre in Gérard vsak s svojega zornega kota pripovedujeta o svoji mladostniški ljubezni, v kateri zavračata družbene vrednote sveta, v katerem živita, in se preko vseh meja predajata strastni spolnosti; okušata bolečino in nasilje, se poigravata s smrtjo, sestro erotične predaje. Teme, ki so se pojavljale v literaturi že stoletja, je avtor prikazal tako poetično in hkrati neposredno, da je delo zbodlo puritanske kroge.« Strah in intriga? Izjemno obetavno!

Da je roman zbodel puritanske kroge, je enkrat, za spremembo, milo rečeno. Kot v spremni besedi prevoda pojasni pisateljev nečak Jean-Paul Garnaud, je v petdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je roman prvič ugledal luč sveta, delovala strahovita, s homofobijo prežeta Komisija za nadzor, ki je zahtevala prepoved in uničenje knjige in avtorju hotela naprtiti še tožbo zaradi prestopka zoper spodobnost. Trdemu primežu cenzure v rodni Franciji je roman naposled ubežal komaj trideset let kasneje, že leta 1963 so ga prevedli sicer stereotipno bolj puritanski Američani, letos pa je v prevodu Braneta Mozetiča dospel tudi na slovenske police. Bo zbodel tudi nas?

Kratek odgovor je da, vendar ne zaradi nespodobnosti – takšne očitke bomo prepustili dušebrižnim medijem. Na hrbtišču knjige je omenjeno, da sta zaljubljenca mlada, ne pa tudi, da sta mladoletna in bratranca. Ampak pustimo tudi to. Roman je tudi malo dolgočasen. Ampak pustimo tudi tudi to. Tisto, kar romanu težko odpustimo, so implikacije njegove romantizacije strasti, ki presega vse meje in – opozorilo pred kvarnikom – se konča z umorom.

Zdaj pa dolg odgovor. Sam roman ne temelji toliko na razgibanem dogajanju, tako da od zgodbe lahko povzamemo zgolj naslednje: ko nekega poletja sedemnajstletna angela iz naslova, Pierra in Gérarda, starši pustijo sama v počitniškem letovišču, fanta poležavata na skednju, se dobivata ob reki, spet malo poležavata, igrata tenis … Njuna pripadnost visoki družbi ni nikoli eksplicitno poudarjena, je pa jasna. Te vinjete so uporabljene kot ozadje poglabljanja zaljubljenosti naslovnih likov, predstavljenega z njunimi notranjimi razpredanji. 

Najstniška zaljubljenost bratrancev se začne počasi, tekom poletja pa se razcveti v divjo rapsodijo neukročenih strasti, prežeto z blaznostjo užitka, ki se s prefinjenostjo in nevarnostjo spleta na robu opojne obsedenosti. Ljubezen med njima je tako velika, tako strastna in tako strašna, da bi se še najbolj strastna ljubimka izmed bralk popraskala po glavi in se vprašala, ali sama v postelji nemara česa ne počne narobe. 

Ko zaljubljenost vztrajno raste, postaja vse bolj sublimna in vedno bolj fetišizirana – fantoma namreč odvzema vršljivskost: »Ljubezen me je delala podlega, in v njej sem razkazoval svoj fantovski ponos kot kraljevski plašč. Prav zato sem podnevi kazal takšno predrznost.« Intima med zaljubljencema postaja tako osebna, da se pri bralskem pogledu vanjo počutimo preprosto perverzno. Dve duši in telesi, ki sta si tako blizu, pred seboj nimata nobenega zadržka več, kar začne razkazovati njuni tendenci po tekmovalnosti, posesivnosti, teritorialnosti, ljubosumju in mačizmu: sama pa medsebojno krutost in zakompleksanost označujeta za dekliško.

Z indici, kot je njuna vsakdanja mizoginija, se prepotentna ljubezen med fantoma kmalu izcimi v zelo najstniško katastrofiziranje: »… [t]ako se maščujem za svojo ljubezen, saj sovražim tega, ki ga ljubim, ker se hkrati počutim suženj in gospodar.« Vse je črno ali belo. Ali pa oboje hkrati. Jebiga, ljubezen je zapletena. Kmalu pa začnemo zapažati tudi nekoliko manj običajne sadomazohistične tendence. Ne zgolj željo po šeškanju in davljenju, pač pa erotizirano željo po krvi. Roman je toliko samozavéden, da tudi sam opozori na to, da so največje zgodbe o strasti, ki so preživele stoletja, vsaj malo poškropljene s krvjo. Sla po nasilju ter trpljenje fantov sta v nasprotju z njuno nazorno opisano lepoto in lepoto francoske dežele, ter navsezadnje lepoto romanesknega sloga.

Jourdanov baročni slog pripoved, ki bi sicer mejila na pogrošno, povzdigne v skoraj lirično. Poetizirana erotika Strašnih angelov je daljni klic povprečne šund literature, kaj šele sporočil na Grinderju. Seks ni seks, ampak trganje mesenega cvetja; izliv pa vrhunec sladostrastja. Ali avtorjev slog nenamerno preglasi individualnosti posameznih likov – polovica romana je namreč zapisana iz Pierrove perspektive, polovica pa iz Gérardove —, je sicer težko reči, saj v njuni zaljubljenosti zaznamo nemalo samozagledanosti: »Želel sem si popolnega dvojčka in ljubezen mi ga je kdaj pa kdaj, ko je bila noč, dajala …«. Tako slog kot fabula se pod težo avtorjevega prekipevajočega zanosa razkrajata v vrtinec pretiranosti, v kateri se resničnost vse bolj izmika v meglice božanskosti. Stvarni svet jima nič ne more, njuna dejanja nimajo posledic, dokler …

Ko strašna angela dosegata ledene vrhove ekstaze, ki s svojo silnostjo krepijo tudi njuno medsebojno ljubosumje, na videz nedolžne sadomazo igrice postanejo resnejše. Pierre po poslednjem strastnem bičanju izkrvavi. Njegova smrt pa ni prikazana kot intimnopartnerski umor, temveč kot uboj iz strasti. Kot je zabeleženo na hrbtišču knjige: smrt je pač sestra erotične predaje, kar sodobni senzibilnosti v ustih pusti zelo grenak priokus. Pred komaj tednom dni je RTV femicid osemindvajsetletnice iz Ivančne Gorice namreč imenoval »[smrt] zaradi povzročenih poškodb«. 

Popolna odsotnost moraliziranja glede nenormativnih spolnih izrazov v romanu je po svoje osvežujoča. Mladost, ljubezen, incest, sadomazohizem, ljubosumje et cetera. Vse prođe. Avtor pripovedi tudi ne uokviri v nekakšno svarilno zgodbo, hkrati pa nam izpod nog tudi nikoli ne potegne preproge, kar bi v nekakšni maniri Nabokova refleksijo usmerilo v bralca. Prej bi lahko rekli, da se predaja ekscesom svojih motivov, kar bralca navdaja s čudnim slinastim občutkom.