Največji čar naše vrste – homo sapiensa – se verjetno skriva v našem nenehnem spraševanju in iskanju bistva sveta, obstoja, nas samih. Vendar so ravno ta čudenja, ta nenehna spraševanja, ki izvirajo iz potrebe po nenehni potrditvi, tudi naše prekletstvo. Vir potrditve se nahaja tako v nas samih kot tudi v celotnem zunanjem občestvu. Dandanes so se ta spraševanja slehernega človeka zataknila v brezizhodni točki, iz katere se več ne zna premakniti, v kateri ždi zaslepljen z lastno resnico. Čez oči, s katerimi zremo v svet, nam je zrasla plast, ki pači pogled. 

V takšno abstraktno popačeno literarno pokrajino protagonistov vstopamo preko kratkih zgodb češke pisateljice Ivane Myškove, zbranih pod naslovom Bele živali so zelo pogosto gluhe. Pisateljica se trenutno mudi v naši prestolnici kot udeleženka umetniške rezidence JSKD-ja. Zbirka je izšla pred kratkim pri založbi Polica Dubova v prevodu Tatjane Jamnik, ki je letošnja prejemnica Sovretove nagrade za prevod romana Zgodovina svetlobe češkega pisatelja Jana Němca.

11 kratkih zgodb se med sabo povezuje s posebno pozornostjo na detajlih, ki so enako učinkoviti tako pri daljših kot krajših zgodbah. Vsako zgodbo uvaja citat klasikov svetovne literature, ki v brechtovski maniri potujitvenega učinka nakazuje na pomensko podstat posamične zgodbe. Fabule se opirajo na podrobnosti iz vsakdanjega življenja, naj bo to skrb za hišnega ljubljenčka, raztrgana podloga nevpadljive torbice, privozna pot, gasilska veselica, ... in hitro sprevržejo v nenavadne situacije protagonistov. Te na prvi pogled delujejo nenavadno, prežete z avtoričino domišljijo, a se hkrati kažejo kot popačen odsev današnje stvarnosti.

Abstrakcija stvarnosti in absurdnost na videz vsakdanjih situacij je podrejena strukturnemu in fabulativnem razvoju kratkih zgodb. Zgoščenost pomenskosti je občutna pri tistih najkrajših; Kverulant, Ženska z žabo, Življenje z dolgo rdečo nitjo. Najkrajša šteje dve strani, najdaljša od krajših pa štiri. Daljše zgodbe, čeprav  natančno dodelane in izpeljane, se na mestih podvajajo in ponavljanjo ne samo na vsebinski, temveč tudi na pomenski ravni, kar jih po nepotrebnem razvleče.

Zgodbe so tako vedno nekje vmes, med podbojem vrat ali v rahlo razparanem šivu podloge, ki se bo prelevila v gromozansko luknjo. Iz podrobnosti, ki jih niza pisateljica v vsaki posamezni zgodbi, se razvezujejo pomenski vozli. Na mestih so ti očitni, spet drugje se zakrivajo v nenavadnostih. V teh se na koncu pravzaprav skriva realnost slehernika, ki se vzpostavlja v odnosu do drugega. Ti odnosi so nalomljeni in razdrobljeni ter ostajajo na ravni razmerja zgolj in le zaradi protagonistovega obstoja. Tako Alena v zgodbi Vonj po domu skrbi za ostarelo družinsko psičko, ker je »naravno, da smrt dočaka v družini«, a se hkrati počuti krivo pred možem, ki psa več ne prenaša. Richard se od dečka s progerijo, ki ga redno obiskuje, ponovno uči čudenja, čeprav v njem vidi »izvleček vsega slabega, zasušen madež vsega slabega pri ljudeh«. In tako se človeška vest napaja v ekshibicionističnem altruizmu, saj brez sebičnosti nesebičnost ne bi obstajala.

V zgodbi Kuzla ali čas za iskrenost, za katero se zdi, da bo sprevrgla biblični izvirni greh in zagrizla nagnite jabolčke resnice, ženska še vedno ostaja kuzla, čeprav bi morala biti pes. Eksistenca sprevržene Eve je še vedno pogojena z odvisnostjo od moškega oz. bolje rečeno od moških. Ta odvisnost je razcepljena na fizično in emocionalno, predvsem pa se paradoks odkriva v dojemanju, na ravni objektivnega, »ko izgubljamo dostojanstvo«, in subjektivnega, »ko dostojanstvo ponovno pridobivamo«. Eva svoje vzorce odvisnosti prepoznava in jih sprejme, niti ne išče drugih možnosti, drugih poti. Vendar se v tej nemoči odkriva sicer čudna moč, ki se zoperstavlja normativom monogamnega razmerja med moških in žensko. »Kaj vas moti, če ženska, ki si jo po krivem prilaščate, brezskrbno flirta?«

Tragedija protagonistov kratkih zgodb češke pisateljice Ivane Myškove se kaže v njihovi vsakdanji pogubljenosti, izgubljenosti v brezizhodnih vzorcih in večnem iskanju razlogov za lasten obstoj, naj bodo ti popolnoma namišljeni, kot je namišljena krivda Soňe v zgodbi Zavesa, s katero zadosti prepričanju o svoji privlačnosti. »Kadar si je sama všeč in se počuti privlačno, bi si želela, in to se ji zdi logično, da se onile moški spotakne, ko se ozre za njo, onile pa zaleti v steber, drugi pade s kolesa.« Kar protagoniste poganja naprej oz. kar je povzročilo njihov obstanek na neprehodnem križišču, je neomajno prepričanje v lastno interpretacijo sveta, skozi katerega hodijo s plašnicami na očeh.

Kot v spremni besedi k zbirki zapiše Tatjana Jamnik, je naslov o gluhih belih živalih metafora za »notranji albinizem oz. notranjo gluhoto in slepoto, ki porušita človekovo ravnovesje«. Izvore te naglušne beline, ki preplavlja protagoniste kratkih zgodb, lahko iščemo v konfliktu med pričakovanji današnje družbe in pričakovanji, ki si jih ustvari posameznik sam. Ženska z raztrgano podlogo, v kateri se pravzaprav odkriva njena prava narava, »ni bila videti zanemarjena, ker se je trudila svojo zanemarjenost skriti«, pesimist v zgodbi Kverulant pa kljub bojkotu božiča še vedno nekaj pričakuje.