Triindvajseti junij se bliža; na ta dan, na nedeljo, bo izbran kresnikov nagrajenec, ki ga bo slovenski literarni cirkus zatem sprejel tesneje medse, ga ponatiskoval in intervjuval ob vsaki mogoči priliki, še pred tem pa bo taisti izbrani poedinec lahko prižgal ogromen kres na Rožniku. Da mu le uspe. A še pred tem se bomo na Radiu Študent lotili obravnave petih nominirancev, ki so jih žiranti Hladnik, Zupan-Sosičeva, Pereničeva in Bratoš izbrali ob koncu prejšnjega meseca. Govorim o romanih Petra Rezmana Zahod jame, Marka Sosiča Ki od daleč prihajaš v mojo bližino, Boruta Goloba Raclette, Maruše Krese Da me je strah? in Gorana Vojnovića Jugoslavija, moja dežela. V tokratni ediciji predkresnikovskih branj sta se na tapeti znašla Rezman in Sosič, ostali trije pa se bodo pojavili v etru v naslednjih dnevih.

Peter Rezman – Zahod jame (Goga, 2012)

Topos zgodb, novelet in romanov Petra Rezmana je skoraj vsakokrat mali proletariat, človek na margini, ki je pravzaprav večinsko prisoten, a ravno zaradi tega – pomnimo tisti izrek o drevesih – tudi, po avtorjevo, kajpak, najčešče spregledan. V tokratnem romanu z naslovom Zahod jame, ki ga Rezman tekom razpletanja narativa nemalokrat razloži, so glavni akterji zopet knapi kot homogena gmota delavskega razreda nekaj sto metrov pod zemljo, kjer mora kolm neprestano in neovirano teči, da polni peči elektrarne, ta pa tako elektrificira vsako zakotje, kamor je stopila človeška noga, da zgradi svoje prebivališče, štalo ali tovarno. V kratkem, cikel je podoben ciklu življenja, le da je tu knap, torej rudar, osnovni gradnik kolektiva. Ali pa je to zgolj tisto, o čemer sanjajo rudniški delavci sami?

Roman Zahod jame je – poleg tega, da je delno tudi pisemski roman, ki operira z e-maili in Facebookom – predvsem sodobna (knapovska) povest. Pravij: »Rudnik je dal, rudnik je vzel.« In v romanu rudnik ravno to počne, upokojenemu knapu zapira različne poti, tako ljubezenske kot družbene, predvsem pa ga kot centripetalna sila vedno znova vleče nazaj k sebi, med premog, v Veleje. Tekst se za trenutek zazdi kot zapolnjevanje strukturnih vrzeli, ki jih poznamo iz večerniškega pisanja, kot globoka vezanost na določen objekt, najsi je to zemlja ali rudnik, družina ali Cerkev, ki kot transcendentalna pojavnost ne ponujajo nikakršne izbire, nikakršne možnosti. A Rezmanov roman ni povsem tovrstnega tipa, v njem je mogoče zapaziti možnosti, odvode in potencialnosti, ki se porojevajo iz družbene situacije, a se ravno zaradi nje – čeprav drugačne - tudi zaprejo. Delo kot tisto, ki oblikuje človeka, služba kot njena konkretizacija in zahod jame kot travmatičen dogodek, ki ga poleg vsega še čustveno opominja na socialnoekonomski vpliv plačanega šihta na človekovo psihofizično eksistenco. 

Uporaba jezika je – čeprav ne želimo biti totalizirajoči – v popolnosti podvržena prej omenjenim silnicam. Poleg pisateljevega govora, ki je knjižno spodoben in mestoma okrancljan zgolj zaradi želje po neponavljanju, se pojavi še knapovski žargon, ki skupaj s koroškim dialektom glavnega ženskega lika v romanu predstavlja direktno opozicijo standardnemu jeziku glavnega mesta, heterogenemu monstrumu, ki vase posrka še tako zavednega pripadnika nečesa, najsi bo to domačija ali, zopet in implicitno zaznano, rudnik.

Knapovski žargon je širšemu bralstvu vse prej kot razumljiv, zato Rezman uporabi različne postopke za njegovo dešifriranje; tako je na koncu na voljo slovarček neznanih izrazov, v besedilu pa so različne besede in izjave razložene vsaj enkrat, če ne – kot tiste bolj uporabljene – celo večkrat. Tovrstna zasičenost s ponovljenim pomenom pa ni naključna; je neposredna kazalka, da je tekst usmerjen v zunanjost, da je razširjeno didaktičen, da se vedno znova vrača na določene nejasnosti, kar se tiče zgradbe rudnika, da ponavlja že povedane lastnosti mašin in karakteristik ljudi prek lingvističnih znakov.

Vendar se zdi, da to ni avtorjeva prepoznavna lastnost (iz zadnjih časov glej npr. zbirko kratkih zgodb Nujni deleži ozimnice), temveč bolj njegov namen za nominirani roman. Večkratno omenjanje muzeja premogovništva deluje že skorajda kot plačana reklama, čeprav je očividno ujeta v splošno matrico spoznavanja knapovskega življenja v zadnjem četrtletju dvajsetega stoletja, in srž romana se kristalizira ravno v glavnih dejanjih ostarelega knapa Ivana, ko poskuša mlademu ljubljanskemu sinu preminulega rudarja razložiti življenje pod zemljo. Slogan delavskega gibanja z začetka 19. stoletja o osmih urah dela, osmih urah spanja in osmih urah česarkoli delavci želijo, je spremenjen v štiriindvajseturno misel na rudnik, ki prek svoje simbolne moči sebi lojalne subjekte – knape – privezuje nase z večjo močjo kot katerikoli drug objekt. Rudnik – kot tovrsten simbol – pa je preoblikovan v bolj primordialno silo kot katerokoli drugo delo, drug šiht. No, ali pa je tovrstno sporočilo zgolj čustven odziv na delavsko problematiko sodobnega časa?

Sodobna (knapovska) povest Zahod jame je tako spisana v vsem svojem didaktičnem in jedrnatem (realističnem) slogu. Zažrta v kovinske nosilce in kateuje in hemšajde je nonšalantno nostalgična, obenem pa s svojo celoto na preobširnih dvesto petdesetih straneh zapolnjuje vrzel v novodobni pokrajinski prozaistiki, ki se tovrstne tematike še ni lotila, ali pa tako kot samozaloženi teksti Milana Klokočovnika ali nedokončana stvaritev Gustava Šiliha z začetka prejšnjega stoletja še ni našla prostora v osrednjem slovenskem literarnem miljeju.

Marko Sosič - Ki od daleč prihajaš v mojo bližino (ŠZ, 2012)

Naslov tretjega Sosičevega romana je dolg in ob prvem stiku nejasen, a skoncema postane bolj odkrit, pravzaprav še bolj jasen, kot bi si morebiti želeli; Ki od daleč prihajaš v mojo bližino. Delov kritik Skrušný zapiše, da tovrsten naslov napoveduje pisavo, ki je porojena »iz čiste pripovedovalske strasti, iz nasladnega užitka pisave, po nareku zgolj jeziku in govorici sámi pripadajočih zakonitosti, ki si jih avtonomno oblikuje in postavlja svobodna igra pesniške imaginacije«. Čeprav se lahko strinjamo, da Sosičeva pisava nosi mnogo prvin pesniškega jezika, pa je tovrstna transcendentalizacija, onkrajizacija pisateljskega dela pravzaprav le skrivanje povsem materialnih procesov, ki jih lahko v delu opazujemo, je na neki način zakrivanje jasnega pisateljevega izraza za literarnokritičnimi puhlicami.

Ki od daleč prihajaš v mojo bližino je roman, ki se znotraj svojega odvijanja strogo ponavlja. Motiv ženske z jabolki, teka po stopnicah, motiv skritih fotografij ali učnih nemilosti in ostalih motivov in motivnih drobcev so v prvoosebni pripovedi profesorja naravoslovja Ivana Slokarja strateško razporejeni; nekateri izmed njih se razvijejo dalje in preidejo v širše vsebinske sklope, spet drugi pa v svoji statičnosti služijo kot oporna točka za naslednje podvige lika, ki se znajde v svojevrstni »nepriliki življenja«. Njegova nervoza in občutenje sveta na vedno bolj iztirjenem vlaku služita kot odskočne točke za napovedovanje tistega, kar se ima zgoditi, in kar, vemo, se bo zgodilo, čeprav se nam niti sanja ne, kaj to je. Mrzlično tekanje z enega konca mesta na drugega je notranja napetost, ki se bo v doglednem času razložila v objektivnem svetu. In ravno zato lahko rečemo, citirajoč Harlamova, da gre pri romanu za »identitetno detektivko z modernistično poanto: identiteta = zgodba, kadar nimaš enega, nimaš drugega«, le da bi se tu strinjali predvsem s tistim delom o detektivki; o strogo postavljenih dejstvih v razpletu zgodbe, ki morajo nujno obstajati in niso tam »zgolj po nareku jezika.«

Deleuze v zaključku knjige Proust in znaki zatrdi, da je »proustovski pripovedovalec slep kot pajek.« Svet okrog sebe zaznava skozi telo, ne oči, zato ta svet kot da čaka, da se zaplete v njegovo mrežo, in pripovedovalec dodaja dogodke kot plete pajek mrežo, z novimi gradniki, novimi nitmi. Tovrstno lastnost Proustovega pisanja je lahko zaznati tudi pri Sosiču in ravno zaradi takšnega 'pletenja' narativa se je težko strinjati s tem, da je v tem tekstu klimaks – ki pride na koncu - dan ravno v formulaciji »zgodba = identiteta«. V primeru Ki od daleč prihajaš v mojo bližino se začne pravzaprav identiteta sama razkrajati v zgodbo, s sprejemanjem pogojev igre, z vedno novimi dodatki se prav ta identiteta sprevrže v zgodbo in detektivko obenem, kjer pa ne gre za »lov na identiteto«, temveč za sunkovito izgubljanje njene trdnosti v luči objektivne realnosti in travmatičnih spominov.

Ki od daleč prihajaš v mojo bližini Marka Sosiča je torej makinovska ekskurzija na področje spomina in njenih fizičnih učinkovanj v bodočnosti, podkrepljena s poetičnim jezikom, ki se vedno znova obnavlja, na drugih mestih pa reproducira z razliko, vse pa v luči svojega cilja, ki je izražen z motom iz Derviša in smrti na začetku romana: »Tako bom lahko videl sebe, kakršen postajam, to čudo, ki ga ne poznam, a se mi zdi, da je čudež, ker nisem bil zmeraj tisto, kar sem zdaj ...« In ta novi jaz, pravzaprav neobstoječ, pri Sosiču izzveni s fotografijo mrtvih ob kolesu, s katero se celotna kalvarija identitete na prvem mestu sploh začne.

Od daleč se je zahodu jame v prvem predkresnikovskem srečanju bližal Andrej T.