V senci kuge, ki straši po svetu, se je razvila zelo ugodna klima za raznovrstno floro in favno fantastičnega mišljenja. Ni ga bilo človeka, ki bi ne v teh mesecih razvil svoje drobčkene norosti, ne poiskal upanja in majhnega izhoda iz neudobne realnosti v utopizmu. Tako se je namerilo, da smo sredi vsesplošne dušne zmedenosti – iščoč utehe – prebrali pred dvajsetimi leti napisano klasiko alternativne zgodovine Leta riža in soli izpod prstov kalifornijskega pisatelja Kima Stanleya Robinsona. Kot vsaka druga zgodovina se tudi ta prične s točko razhajanja: kaj ko bi črna smrt skoraj povsem iztrebila evropsko krščanstvo in vse, kar je prispevalo k svetovni zgodovini?

Kakšna osvoboditev, kakšno olajšanje za nas, zahodne ljudi!

Robinson, pisec znanstvenofantastičnih spekulacij, ameriški socialist, tovariš in učenec Fredrica Jamesona ter – po smrti Ursule K. Le Guin – poslednji utopist, spada med razsvetljene deterministe. Zato v njegovi novi zgodovini seveda ni dosti drugače kot v naši domači preteklosti: človeštvo mora premagati svojo nedoletnost, četudi je tlakovce königsberških ulic prerasla trava, preden jih je počastil Kantov korak. Veselje, ki ga čutimo, ko prebiramo sedemsto let zgodovine brez Evrope, je zato zgolj v samopozabi. Pozabimo lahko kompleksnost krščanskih duševnih tegob in politično breme zatiranj, smrti in krivic, ki so izoblikovale naš čas. Dana nam je milost opazovati dramo svetovne zgodovine, v kateri je dialektika napredka razdeljena med islam, Indijo in Kitajsko in v kateri imajo ljudstva in ljudje, ki sta jima bila sojena pozaba in molk, avtonomijo, da poskusijo živeti bolje, kot so živeli njihovi evropski zatiralci.

Robinson seveda ni nikakršen stilist; njegova proza je močno napihnjena in tega ne more prikriti niti enciklopedično znanje, ki ga razkazuje, ko se zgleduje po vzhodnih literarnih tradicijah. Nobene škode branju ne delamo, če izpuščamo cele odstavke; kljub temu bomo sem ter tja naleteli na kakšno globoko psevdomisel, citat, pregovor, okorno pesem ‒ značilen rokokojski okras površnih shematizmov, ki tako dobro služijo spekulativni fikciji. Tudi njegova globoka vera v nespremenljivo bistvo sveta mu pri prikrivanju shematične zasnove ne koristi. Politično prepričanje mu kljub vsemu, kar se temu cilju postavlja po robu, zapoveduje upanje v izboljšanje človeškega življenja. To pa lahko upraviči le z neumrljivo vero v objektivno realnost, ki znanost jemlje za most k rečem na sebi. Temeljna struktura sveta ostaja enaka – luč razuma, nezastrta z meglo interpretacije. Vsa družbena nadstavba, vse meso škandala in duh človeške zmote - bistvo romana - so pravzaprav odveč.

Leta riža in soli zato hitro postanejo predvidljiva, ko liki hitijo skozi sedemsto let, ki jih imajo na voljo, da bi nekako vendarle razvili znanstveno metodo, opravili z industrijsko revolucijo, rešili enačbe atomske fizike, uveljavili demokracijo, ki v romanu sicer nima konceptualnega ustreznika, zato pa ima praktično realnost med severnoameriškimi Indijanci, državljanske pravice in pravice žensk. Naravna nujnost jih sili k tem odkritjem in to hitro. Vendar ne moremo pretirano uživati v pustolovščinah muslimanskih da Vincijev, indijskih Napoleonov, kitajskih Marxov in japonsko-indijanskih Jeffersonov. Predobro poznamo pomanjkljivosti njihovih bledoličnih duhov, da bi nas zavedla zdrava porjavelost njihove kože pod soncem druge zgodovine.

Vendar roman pred suhoparnostjo rešuje Robinsonov postmodernizem. Leta riža in soli niso posoda, ki med platnicami vsebuje drug svet, v katerega lahko pobegnemo. Prej so izkopanina borgesovske arheologije, artefakt tuje resničnosti: epistemološki prepad med krščansko in pogansko zgodovino. Namesto odrešenja po bogo-človeku, izrednem in genialnem posamezniku, ki s svojim nastopom v temelju transformira odnos vsake posamezne duše do zgodovine ‒ samsara. Večno vračanje utrujajočega, umazanega in pravzaprav malovrednega življenja na mučilnem kolesu dharme.

Leta riža in soli so najlepša, najgloblja in najprepričljivejša v svoji zavezanosti duhamornemu vsakdanjemu življenju – naslov sam se pojavi kot pregovor, ki označuje, kar bi krščanstvo imenovalo dolina solz. Ključna narativna vloga reinkarnacije, ki poveže sedemsto let zgodovine v romaneskno, večglasno celoto, se tako odrazi tudi vsebinsko. Na stotine in stotine življenj, ki so se izpela v nič, in to prgišče, o katerem prebiramo, ki je stežka in po malem vendarle premaknilo svet nekoliko na bolje. Vsako posamezno življenje, zapleteno v gosto mrežo naddoločenosti kraja, časa, kaste, osebnih značilnosti in malih dram, je v perspektivi večnega začenjanja, ki ne more nikoli užiti sadov svojega dela, vendarle osmišljeno s še tako majhnim prispevkom k skupnosti skozi neizmerno trajanje zgodovine. Ničevost človeškega prizadevanja je tako dvakrat prevrednotena: teža vsakdanjega zatiranja je s stalnim ponavljanjem močno poudarjena in vsaka, še tako majhna osvoboditev še toliko bolj odmeva. Robinsonova interpretacija reinkarnacije ‒ brez koncepta nebeškega ali zemeljskega raja ‒ mobilizira k majhnemu dejanju v mejah človeških zmožnosti. Krščanska prepotentnost mobilizira samo k dokončnim rešitvam dokončanih ljudi.

Liki, ki se tako ponavljajo, zato niso iste osebe, ampak iste silnice, iste težnje. Robinson sam se tolaži s ponavljanjem tistih teženj, ki podpirajo njegov razsvetljenski shematizem. Vedno znova so to prav ljudje, ki imajo malo vpliva na zadeve sveta: asketi, sužnji, znanstveniki, misleci, boemi. Tisti hlapci duha, skratka, ki po heglovsko največ prispevajo k postopnemu ozaveščenju človeštva. Bralstvo pa more najti uteho v tistem, kar ločuje vsako posamezno življenje od občih silnic ter mu daje lepoto in vrednost.

Leta riža in soli je še najbolj pošteno označiti – vsaj v našem času, ki tako obupano išče točko preloma s samim sabo – kot politično-historični priročnik za samopomoč. In to prav zato, ker v točki preloma ne vidi nobenega samozadostnega upanja. Kuga, lakota in vojna so – onkraj svoje grozljive materialne realnosti – le možnost, da spremenimo gledišče: majhna norost ali osvoboditev, ki si jo lahko dovolimo. Vendar pa človeku, ki je v svojem stališču vsaj tako trden kot Kim Stanley Robinson, novo gledišče še ne dopušča, da bi pozabil na probleme, ki vztrajajo skoznjo. Silnice upanja in delovanja ostanejo neodvisne od neprilik, ki nas zadenejo. Ko to spoznanje pomiri razgreti spekulativni organ in prestrašeno umrljivo telo, se vračamo k rižu in soli: majhna dela hranijo množice.