Kulturnik kulturno o kulturi

Kulturnik kulturno o kulturi

Recenzija izdelka
13. 10. 2020 - 13.30

Tadej Meserko v zbirki esejev Najprej kultura, potem pa zdravje, ki je lani izšla pri založbi eBesede, letos pa je bila nominirana za Rožančevo nagrado, razmišlja o kulturi v njenih raznoraznih pojavnih oblikah in številnih pomenih. Od pogostega enačenja kulture z umetnostjo in humanistiko prehaja Meserkov miselni tok preko širšega pomena kulture kot kultiviranja, spreminjanja kaosa v logos, vse do njenega vsakdanjega pomena kot skupka prostorsko in časovno zamejenih praks določene skupine. 

Lucidno, lahkotno in prepričljivo, predvsem pa kulturno, se naš bivši sodelavec spušča v analizo ustroja kulture, pri čemer ne zaobhaja aktualnih premis in okoliščin. Tako namenja poglavje promociji in samopromociji kot ključnima elementoma funkcioniranja današnje družbe, v kateri sta produkt in vsebina izgubila pomen na račun promocije same. Nadaljuje z razpravljanjem o idealnih in realnih ciljih kulture in njeni finančni negotovosti, spotoma pa se, brez pretirane psihologizacije, obregne ob razmerje med delom in poslanstvom. Z vsem tem preizprašuje temeljno postavko, ki je imajo polna usta mnogi, predvsem tisti na oblasti in - valda - tisti v kulturi: kultura je nujna, kulturo je treba podpirati, brez nje enostavno ne gre. Meserkova zbirka zaslišuje to puhlico in ji poskuša po svoje povrniti do danes sprano verodostojnost. V eseju Komentarji za ogledalom tako zapiše:  

»Skratka, kultura mora odvreči ogledalo, v katerem ista podoba nenehno na enak ali podoben način komentira vedno podobno sliko. Potrebno je pogledati, kaj je za ogledalom, kaj nam o položaju, v katerem smo, govorijo druga področja, slednje premisliti in prilagoditi naši situaciji. Kakšen je odnos kulture do lobiranja, marketinga, računalništva, farmacije, administrativnega aparata, obveščevalnih služb itn.? Vsa ta razmerja bi bilo potrebno pregledati, proučiti in analizo aplicirati na realnost. Zgolj tako lahko umetnost upa na kakršno koli resno napredovanje.«

Meserko ne le, da analizira številna razmerja kulture in da vseskozi detektira njene nevralgične točke, temveč predlaga tudi povsem praktične in, seveda z obilico dolgoročnega dela, izvedljive rešitve za izboljšanje dojemanja kulture, njenega funkcioniranja in namembnosti, ki jo ima. Popularizacija zavesti o pomenu kulture se namreč ne more zgoditi čez noč, sploh pa se ne more zgoditi, če kulturniki vztrajajo v svojem slonokoščenem stolpu. Kultura mora postati aktivna, očitna, vseprisotna, namesto da je, po eni strani boječe, po drugi arogantno - kot ponosno žrtveno jagnje - zaprta v institucijah. Tu pride še kako v poštev Meserkov predlog o podeljevanju certifikatov tipa “Neodvisni kulturi naklonjeno podjetje”, ki bi spodbudili kupovanje kulturnih produktov. Pomislimo, kako bi bilo, če bi Radio Študent poslušale stotine delavcev, če bi ti brali literarne revije, jake seveda, ali imeli v svojih prostorih razstavljene umetniške slike. Po besedah Meserka bi podjetja tovrstne certifikate kupovala, v stilu prizadevanja za že uveljavljeni certifikat “Družini prijazno podjetje”, saj bi želela povečati svoj ugled in posledično izboljšati poslovanje. 

»Kultura bi postala atopična, vsaka površina pa bi nenadoma predstavljala možnost za implementacijo neke umetnine. (...) Mar ni hrbtna stran računa idealen prostor za pesem? (...) Ali pa bi se na daljših računih, lahko na hrbtišču, izpisala celo kratka zgodba, kolumna ali kaj tretjega, na mestu reklame pa bi se pojavil haiku ali kakšna krajša pesniška zvrst. (...) Umetniška fotografija na škatli piškotov? Norost? (...) Pesmi, pisane posebej za tisk na embalaži salame. Eseji, ki bi se skrivali kot darilo v kosmičih. Kaj mi koristijo rožice na toaletnem papirju, ko pa njegova površina kar kliče po podobah. Politikov? (...) Namesto bebavih prireditev v nakupovalnih centrih morda kakšna krajša enodejanka. Prostor se nenadoma razpre. Izginejo vertikale in horizontale in ostane zgolj inovativnost. Kreativnost kot taka bi tako prodrla tudi tja, kjer je najbolj primanjkuje.«

Meserko se zaveda, da gre pri tem skorajda mokrosanjskem razmišljanju kulturnika zgolj za uvod v projekt, ki poziva k komentarjem, dopolnjevanju, razširitvam in iskanju problematičnih točk. Zbirko Najprej kultura, potem pa zdravje vseskozi spremljata dobrohotna ironija in blagi cinizem, ki ob sicer jasnem in doslednem nizanju argumentov prideta še bolj do izraza. Snop esejev ne krasi zgolj tematizirani domet kulture, ampak je vanjo spretno vpletena tudi filozofska prizma, katere prisotnost je najvidnejša v eseju Peskovnik - podstat protejskega.

Slednji spada v drugi tematski del, kjer se Meserkov diskurz o kulturi osredotoči na pisane banalnosti družbe, od socialnih omrežij in semantično kompromitiranih pozdravov pa vse do nogometa. Zdi se, da so banalnosti neskončen krog, v katerem se odigrava sedanjost, krog, katerega središče je povsod, obod pa nikjer, ali po Meserku: banalno kot nezavedno, ki ga je mogoče opazovati.

V nogometu prepoznava analogijo življenja, saj je v oba vgrajena napaka kot sistemski moment. Obramba, pravila, okoliščine, sreča. Skopost nogometnega rezultata ni slučajna; je produkt zahtevnosti, ki je bistvo privlačnosti tega športa. Mar ni podobno v življenju, v tej seriji napak, kot mu pravi Meserko. Če bi vsi igrali dobro in vseskozi dosegali gole, bi bil svet utopija, pa to ni. Je poln spregledljivih napak in zahrbtnih favlov. 

»Visimo na tanki liniji med vsakdanjim prekrškom in enajstmetrovko. (...) Podobno kot v klasični pripovedi, kjer junaku vedno stoji nekaj na poti k uresničevanju cilja. (...) Vidiš, da je želja v neskladju z realnostjo. In to je nogomet. Želje ne uresničiš kar zlepa. To je življenje. Boj za nekaj, kar se redko zgodi. Gooooool!!!«

Kar pri Meserkovi zbirki bode v oči, je dozdevna oksimoroničnost naslova. Kako lahko kultura, bojda civilizacijska pika na i, predhodi stanju telesnega in duševnega dobrega počutja, evidentnemu predpogoju kakršnegakoli delovanja? Zdravorazumski odgovor bi se glasil: Ne more, vsaj ne povsem. Toda ali je zdravje posameznikov dovolj za zdravje družbe? Meserkova spreobrnitev te paradigme skuša v verjetno že prepričanem, idealnem bralcu dodatno zabetonirati razumevanje kulture kot baze in ne okraska torte družbenosti. Skupka medčloveških odnosov, kot pravi, ki uravnava in preizprašuje celotno družbeno delovanje, aktualnost in samega sebe. Sedanji fokus kulture je uravnavanje različnosti brez dominacije in tega ne more opravljati nič drugega. Je četrti steber trajnostnega razvoja: negotov, gnetljiv, diskutabilen, a še vedno se zdi, da nepogrešljiv. Najprej kultura, potem pa zdravje je suma sumarum revitalizacija fraze in odraz prizadevanja, da bi se kultura v prihodnosti prerodila ter postala tisto, kar je že od pamtiveka želela biti. Ne abstraktna presežnost, ampak sferično zrcalo, od odseva katerega se da dostojno živeti. V duhu tega naj bo doseg Meserkove zbirke čim daljši.

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness