Kurvafix

Kurvafix

Recenzija izdelka
22. 6. 2017 - 13:00

Kurvafix!, izšel je nov prevod knjige Egona Bondya! Njegovo najbolj znano in vplivno knjigo Invalidna sorojenca imamo po zaslugi KUD Police Dubove zdaj na voljo tudi v slovenščini. Založba v naš založniški prostor pridno »dostavlja« češke pisce in za to ji gredo vse pohvale. Zgornje vzklike navdušenja naj primerno kontekstualiziramo, da ne bi izpadli kot prazno bildanje recenzije. Egon Bondy je umetniško ime Zbyneka Fišerja, superstarja češkega undergrounda, pisca, filozofa, pesnika.

Kot se za kultne like spodobi, se o njih podeli osebno izkušnjo, če se le da. V spominu mi je ostala scena iz filma Nežni Barbar, ki je bil posnet po knjigi Bohumila Hrabala, v katerem lik, nepresenetljivo poimenovan Egon, z vso ljubeznivo frivolnostjo razmaže zvrhano merico pivske pene po Hrabalovi faci. Iz istega filma je tudi Bondyeva skovanka iz naslova recenzije, ki je kombinacija besed kurva in krucefix.

Egon Bondy v gradnji lastne monumentalnosti ni popuščal in je uspel v premorih med neusmiljenim bezničenjem po Pragi izdati 13 samizdatskih zvezkov z naslovom Opombe k zgodovini filozofije. Hrabal v svojem eseju o češki literarni sceni o številu zvezkov mitomansko pretirava in trdi, da jih je bilo 17. Egon Bondy se je v kanon kulturnega podzemlja dokončno zapisal s sodelovanjem s psihadelično prog-jazz skupino Plastic People of the Universe. O tej skupini smo pred kratkim govorili tudi na našem radiu v intervjuju z Viki Babo. (http://radiostudent.si/glasba/globaluna/intervju-viki-baba-o-egonu-bondyju)

Invalidna sorojenca je proza absurda. Distopična alegorija komunistične prihodnosti. Futuristična vizija visoko tehnološko razvite družbe leta 2060. Ostali sta le še dve mesti z nekaj deset milijonov ljudmi, ki jih »tisočletne« vode še niso preplavile. Glavni »antagonizem« romana je prav ta sopostavitev cvetoče civilizacije ter neukrotljivih in nepremagljivih voda, ki periodično poplavljajo in napovedujejo neizogibno apokalipso na koncu romana. Neskončno vodovje igra tudi simbolno in resnično vlogo posrednika v svet višje duhovnosti, ki ga glavna lika obiskujeta s čolnom. Religiozne in ekološke konotacije takšne zastavitve so več kot očitne.

Tako kot v podobnih literarnih distopičnih scenarijih je zanimivo, kako pisec svojo utopijo gradi skozi roman, kako si izmišlja zidake v ideološki in družbeni konstrukciji. Pisec gradi utopijo, alternativni univerzum – pri Bondyu je ta distopičen in mračen. Osrednja teza romana je, da nekaj sto let kasneje stvari ostajajo v svojem bistvu enake tistim na Češkem v 70-tih letih. Vladajo ideološko monotone elite, vojska se nesmiselno bojuje, represijo izvajajo do skrajnosti karikirani služabniki režima, imenovani Prizadeteži. Daljši dialogi v romanu Bondyu služijo za izčiščenje filozofskih premis, ki so sicer vgrajene v tkivo romana. Tako A., glavni lik romana, v pogovoru z Levom Davidovičem, vodjo revolucionarne klike, dialektično razdela eno izmed rdečih niti romana, in sicer jalovost revolucije in »samo-osvoboditve« raje. Alter-ego pisca, imenovan A., očitno zagovarja resignirano obstransko držo invalidov. Tako so poimenovani, ker so vsi po vrsti invalidsko upokojeni. Invalidna sorojenca ima kultni status tudi ali predvsem zaradi tega, ker ne skriva idealiziranja hipijevskih in beatniških življenjskih filozofij. Pričakovano se skoraj vsakih 30 strani pojavi absurdno humorna kritika ideološko konformne in oportunistične kulturne elite. Roman je poudarjeno tematsko in stilsko v kontrapunktu s socialističnim realizmom. Invalidski upokojenci so očitno absurdno nasprotje stahanovstva.

Na futuristično-komunističnem ozadju se odmotava »mikrofabula« glavnih likov, že omenjenega A., in B. A. je v nekaterih variantah teksta tudi Z., torej Zbyněk in B. je J., Julija, Bondyeva resnična partnerka. Pri branju se bralcu »prikazuje« potrojeni Egon Bondy, je pisec, vsevedni pripovedovalec in glavni protagonist romana. Bondy se poleg tega skozi stranice nesramežljivo omenja kot legendarni, vse navzoči pesnik. Kljub temu je B. zadolžena za zadnji, simbolni twist, za simbolno zanositev. Njena nosečnost sproži notranje preizpraševanje in okrepi, popularno rečeno, čuječnost nosečnice. Samo sebe okliče za »komunikacijo«, kar koli spiritualnega že hoče pisec s tem sporočiti. Ko se izkaže, da je B. zadnja nosečnica na distopičnem planetu in ko nekaj stranic kasneje vsi ne-invalidi umrejo v apokaliptični povodnji, je jasno, da pisec pripravlja humanistično »optimističen« konec. B rodi punčko Terezo, ki očitno simbolizira nov začetek spiritualne skupnosti invalidov. Vse kaže, da Bondy verjame v Hanno Arendt in človekovo generično zmožnost začenjanja novega. Simbolni (pre)porod izhaja iz fizičnega poroda. A vse skupaj lahko beremo kot še poslednjega v nizu pikrih absurdov. Večina prebivalstva dobesedno utone, da bi se invalidi lahko na novo »rodili«.

In kot pravi Bondy v eni izmed svojih pesmi, je prdeti potrebno zelo previdno, da se ne bi usrali v hlače. Bondy je med leti 1961 in 1977 sodeloval s češko tajno policijo. Na nič ne namigujem, samo pravim, prdeti je potrebno zares nežno in previdno.

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Hm, sam ne bi tako gledal na roman, a kljub temu zanimiv vidik, mogoče malo preveč filozofska eksegeza romana. Drugače pa kratka, a kompaktna recenzija, čeprav zadnjega uboda ne razumem, razen če je mišljen absurdno.

Lep pozdrav

to ni leposlovno branje, kar se potem tudi v recenziji pozna, arendt pa tud ni treba povsod tlacit da se kaj razlozi

Kaksna filozofska eksegeza?

Dva odstavka o romanu samem pa se to zelo povrsno in striktno vsebinsko branje, lahko bi se prebral en povzetek pa se iz tistega ista "recenzija" spise

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness