Lačen si ful drugačen

Recenzija izdelka
21. 12. 2016 - 13.00

Mirjana Bobić Mojsilović je srbska novinarka in pisateljica, ki je domačo literarno sceno navdušila s svojim prvencem Dnevnik srbske gospodinje, veliki uspešnici pa je sledilo še precej romanov in kratkih zgodb. V omenjeni knjigi avtorica analizira lahkotnost, s katero so ljudje zaradi svoje lastne negotovosti zapadali pod vpliv Miloševićevega nacionalizma. Gre tudi za roman o ženski, ki v vrtincu družbenih in političnih sprememb skuša urediti svoje življenje. Letos je pri založbi Sanje izšel tudi njen roman z naslovom Lakota.

Roman Lakota se dogaja v postkomunistični Srbiji, kjer vladajo vrednote kapitalizma ter diktat osebne uspešnosti in popolnosti življenjskega sloga. Podobnosti med romanoma lahko opazujemo tudi v perspektivi: v obeh prvoosbeni pripovedovalec podaja zgodbo iz zornega kota človeka, ki se ne čuti v enakovrednem položaju s svojo okolico. V prvi knjigi tako spremljamo pripoved nacionalistke, ki ima precej smole pri iskanju partnerja in osmislitvi lastnega življenja v izrazito tekmovalno naravnanem svetu, v drugi pa odraščajočega fanta, ki se od rane mladosti zaveda svoje revščine in v odnos z ostalim svetom vstopa skozi stalne primerjave. Pri tem ne more zatreti svojega manjvrednostnega kompleksa. Od tod tudi naslov romana – Lakota, ki med potekom romana prerašča v pohlep.

Roman Lakota bi lahko razdelili na tri dele: v prvem delu spoznavamo protagonistovo otroštvo in mladost, v drugem njegov vzpon v poslovnem svetu in v tretjem njegov padec. Tridelnost, ki najbrž ni bila mišljena namerno, je mogoče opazovati tako v slogu pisanja kot tudi v spreminjanju protagonistovega značaja.

Uvodna poglavja knjige so napisana v poetičnem tonu in v počasnejšem ritmu. Značajske značilnosti protagonista romana so prikazane s pomočjo retoričnih figur, pri čemer so ključnega pomena zlasti ponavljanja besednih zvez. Protagonist romana v prvem delu, ki opisuje njegovo odraščanje in obdobje študentskih let, svoj jaz vzpostavlja zlasti v odnosu do revne matere, ki v njem stalno vzbuja občutke krivde in nelagodja, ter do najboljšega prijatelja Srđana, ki je sočasno njegov zgled in tekmec, saj prihaja iz bogate družine. Dokončno se prijatelja oddaljita, ko Srđan pristane v zvezi z njegovo veliko ljubeznijo Suzano. Poželenje po fatalni lepotici Suzani je tudi vzrok, da protagonist zapusti svojo dotedanjo punco Majo. Zanjo je ob zaslepljenosti nad lepotico, ki je ni mogel imeti, povsem izgubil zanimanje.

V želji po samopotrditvi protagonist po študiju odpotuje v Nemčijo in si počasi pridobiva čedalje večje bogastvo. O izvorih svojega imetja ostaja skrivnosten, odnos z drugimi, ki je bil v mladosti merilo uspešnosti, pa zamenja odnos s stvarmi: na eni strani z bogastvom, ki ga poseduje, in lakoto po njegovi nenehni rasti, na drugi strani pa z ljudmi, ki delajo zanj in so pravzaprav zanj samo – stvari. Podobno je tematizirano tudi protagonistovo osebno življenje: ženske, s katerimi se srečuje, so zanj samo bežna avantura, s svojo osebno asistentko Stelo pa zavestno manipulira in njena čustva izkorišča za izpolnjevanje svojih ciljev. Poudarjena osredotočenost glavnega lika na materialno se žal odraža tudi na predhodni poetičnosti izraza, ki popolnoma izgine ter prepusti mesto čedalje bolj stvarnim opisom in povečuje tempo pripovedi.

V tem delu romana se pogosto pojavlja tudi sklicevanje na lik Jayja Gatsbyja, ki po mojem mnenju kljub podobnosti s puhlim življenjskim slogom in sumljivim izvorom bogastva romanu več jemlje kot daje: na tak način se namreč vzpostavlja razlika med literarnim kanonom velikih narodov in manjšimi književnostmi, ki naj bi velike zglede samo posnemale, namesto da bi gradile bolj samostojne like. Poleg tega roman Lakota z delom Francisa Scotta Fitzgeralda ne vstopa v nikakršno globlje intertekstualno razmerje.

Tako kot v romanu Dnevnik srbske gospodinje je tudi v romanu Lakota za preobrat zaslužna ljubezenska intriga. Življenje srbskega Gatsbyja se namreč ponovno zaplete, ko po dolgem času sreča svoja stara znanca Srđana in Suzano, ki sta zdaj premožen in domnevno srečno poročen par z otroki. Ob srečanju z njima se zdi, da sta vse bogastvo in ugled, ki si ga je protagonist v dolgih letih uspel pridobiti, nenadoma izpuhtela: medtem ko se v pogovoru s Srđanom v protagonistu oglaša staro občutje manjvrednosti in zavisti, Suzana v njem prav tako uspe vzbuditi nekdanjo očaranost – pa tudi potrebo po tekmovanju s prijateljem – in z njim preživi noč. Ko se vendarle zdi, da je na simbolni ravni uspel premagati dolgoletnega prijatelja, njegovo zmagoslavje hitro uplahne: Suzana prizna, da ga je samo izkoristila. Soočenje s prijateljem in mladostnim merilom ter zlasti avantura z njegovo ženo močno načneta protagonistovo samozavest in pokažeta, da je v svoji notranjosti kljub navidezni uspešnosti vedno ostajal negotov in neizpolnjen.

Toda največji šok za pripovedovalca nastopi, ko zaradi zloma borze izgubi vse svoje premoženje in ugotovi, da so vsa njegova dolgoletna stremljenja splavala po vodi. Po tistem, ko so ga zapustili tako rekoč vsi njegovi sodelavci – nekatere je moral odpustiti, asistentka Stela pa je od večno hladnega šefa zbežala v objem bolj običajnega moškega, ki ji je znal izkazovati ljubezen – se protagonist po dolgih letih odsotnosti vrne v Beograd. Tretji del torej prinaša spoznanje zaslepljenosti in poravnavanje računov, zlasti v odnosu do matere, ki je v času njegove odsotnosti umrla. Protagonist poišče tudi svoje nekdanje dekle in zaživi z njo. Konec romana torej prinaša popoln happy end: nekdanji bogataš doživi razsvetljenje in ugotovi, kaj je resnično vredno v življenju, hkrati pa o zablodah svojega prejšnjega življenjskega sloga v opomin ostalim napiše dano knjigo.

Klišejskost zaključka je pravzaprav najšibkejša točka pričujočega romana: tudi zato, ker je slogovno konec precej drugačen od postopkov, s katerimi je avtorica gradila začetna poglavja. V tem pogledu Lakota precej zaostaja za avtoričinim prvencem Dnevnik srbske gospodinje, ki namesto dokaj pravljičnega zaključka ponudi bralcu bolj realističen, a vseeno optimističen konec. Bolj dosledni in prepričljivi so tudi literarni liki: ko Mirjana Bobić Mojsilović v Lakoti vpelje Stelo, je že od prvega trenutka jasno, da bo v romanu igrala vlogo večno pridne punčke, ki bo zaljubljena v svojega šefa in bo stregla vsem njegovim muham. Precej stereotipna je tudi vloga ponižne matere, ki se je sin zaradi revščine sramuje. In končno: roman bi bil bistveno bolj inovativen, če bi avtorica pohlepnost glavnega lika ohranjala tudi po izgubi premoženja.

Za snickers bo. Gurmani pa raje posezite po kakšni drugi knjigi. Tokratno kosilo je pripravila Zala Pavšič.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.