Za današnje moljsko kosilo se bomo zažrli v ne tako oddaljeno preteklost neke precej oddaljene dežele: Japonske. V času druge svetovne vojne, ko so se tod po hostah jagali švabi in partizanoti, je bila na pacifiškem morju povsem drugačna slika. Navidez neskončno statično ništavilo modrega morja in zraka so prebadale nekakšne srh vzbujajoče leteče naprave, povečini z rdečim okroglim krogcem, narisanim na trup, in brisale vse tiste, ki krogca niso imele.

Partizanska literatura iz druge vojne je praktično žanr zase, zanimivo pa je, da se knjige spominov poražencev nikakor nočejo znajti v rokah tukajšnjih bralcev. To pa je bila še dodatna vzpodbuda, da z mirnim zaletom, ki smo si ga privoščili v karanteni, použijemo še misli poraženca - in sicer japonskega pilota. Na knjigi je pisalo Samuraj!, podpisan pa je bil Saburo Sakai.

Knjiga je bolj ali manj avtobiografska. Saburo popisuje svoje začetke, slavno družinsko samurajsko poreklo in s tem bogato, a trdo življenjsko izročilo bušida, ki je prišlo še posebej prav, ko so družini s prepovedjo samurajstva leta 1876 vzeli vse. Tudi čast. To je skušal Sakai pridobiti nazaj, ko se je prijavil na vojaško pilotsko šolo. Čast je kajpak fetiš, ki je nekoč odločilno rajcal japonsko družbo, še posebej pa takratno vojsko, ki bi mlademu naborniku danes verjetno brez pomisleka s katano izrezala misel na čokolino.

Ni presenetljivo, da so prve žrtve padle že med pilotskim urjenjem. Mladi Sakai je bil primoran delati salte in premete v vodo s petih metrov, da je dobil občutek za ravnotežje v zraku. Moral ga je dobiti, saj je bil naslednji korak ta, da so bazen umaknili, mladci pa so z iste višine skakali na ravna tla. Potrebovali so brezkompromisne, skrajno izurjene ljudi. Biti pilot za cesarja namreč ni nobena šala - to je čast, ponos, volja, kvintesenca, vse. Kot bomo videli in kot na mnogo mestih opozarja Sakai sam, je bila taka mentaliteta odločilna za to, da so Japanci drugo svetovno vojno sploh izgubili. In zraven fasali še dve atomski bombi. Tako, za ziher, so rekli jenkiji. Če bi to naredili Nemci, Nemčije ne bi bilo več - Američanov pa ja ne bo nihče postrani gledal. A vrnimo se k Saburu, ki pa je Američane zelo rad oreng postrani gledal že leta 38’, in to visoko nad Kitajsko.

Tam je Saburo belim in rdečim Kitajcem, ruskim komunajzerjem in preveč radovednim Američanom razkazoval zmožnosti najnovejšega proizvoda japonske vojaške tehnologije - slavnega Mitsubishi A6M, po svetu bolje znanega kot Zero, najučinkovitejšega letalskega lovca druge svetovne vojne, kot pravijo. Sakai je bil rojen za Zerota, Zerota pa so naredili prav zanj. S svojim za tedanje razmere razfukaško rekordnim številom sklatenih ruskih in ameriških letal je pomagal ustvarjati mit nepremagljivega cesarskega Tokia, ki naj bi segal ... pa vse tja do Washingtona, zakaj pa ne. Z obeh smeri. Japonska vojaška ekspanzija je bila v letih pred uradnim začetkom vojne v Evropi gigantska. Japonci so obvladovali pol Pacifika, vso vodo do Avstralije, vse otoke vmes, kot pa smo prej namignili, so delali težave vsem. Pravi lokalni razbijači.

Sakai opisuje svoje dni, ki jih je med čakanjem na lete preždel na precej ubornih letališčih, kjer so v strogi disciplini žrli neke ješprenje in se hranili predvsem s svojo častjo. Častniki so jih pretepali, disciplina je bila za Evropejca nerazložljivo trda. Daleč od prizora ameriškega pilota, ki se naslanja na šank nekega bara in posluša swing iz jukeboxa. Ko so Japanci ‘zasvirali’ po zraku, je bila pa druga pesem. Čeprav so Zerotom zaradi manjše teže vzeli ven radie, da so se piloti med letom sporazumevali zgolj instinktivno, in čeprav niso imeli nikakršne zaščite razen tenkega pleha trupa, so Zeroti s svojo takratno nenadjebljivostjo v drznih akcijah razbijali vse, pa makar so leteli tisoč kilometrov stran bombat neko letališče. Začela so jim rasti jajca - ker se neko zavezniško letališče ni hotelo braniti s svojimi letali in so jih pustili na varnem na tleh, so naduti samurajčki na letališču kar pristali in šli lastnoročno požigat letala, potem pa nazaj na svoje Zerote, v zrak in hop, nazaj domov.

A tu se prične konec pravljice. Američanom je po Pearl Harborju zraslo zanimanje za Pacifik, tja so začeli pošiljati enormne količine vojaške robe in čedalje boljša letala, kar so kmalu začutili Japonci, ki so šele takrat začeli resno jemati naraščajoče število vojaških izgub. Dobre pilote so začeli pošiljati na nemogoče naloge, letalske šole pa so popularizirali, da bi dobili čim več mladih pilotov. Tako so v kratkem času dobili veliko frišnega nesposobnega kadra, ki pač nikakor ni mogel ustaviti ameriškega vojaškega stroja. Obseg japonske ekspanzije je bil tako velik, boji z Američani za neke nepomembne otoke pa tako zajebani, da se ozemlje Japonske ob žalostnem koncu vojne ni imelo praktično s čim braniti.

Kaj pa Sakai? Med nekim spektakularnim spopadom je izgubil oko, a so ga proti koncu vojne vseeno poklicali nazaj. Takrat, ko so že ufuravali tragične kamikaze, ko je propadlo vse razen japonske časti. Tudi Sakaija so poslali v kamikazični napad - bil je totalno pripravljen umreti, njegova žena pa si je že kupila obredni nož za samomor. A Sakai je bil vendarle prevelik mojster v zraku, nesmiseln napad na neko ladjo je preživel in tako je nož ostal lepo v predalu. Ob koncu vojne in kakih deset let po njej sta z ženo životarila, saj pod ameriško okupacijo Japonske ni bil deležen nobenih ugodnosti. Priživotaril si je malo tiskarno, v kateri je končno natisnil tudi tole knjigo. Bil je eden redkih preživelih pilotov stare generacije - beležil je dobrih 60 zmag v zraku. Če se sliši premalo, si to predstavljajte materialno - 60 letal, 60 eksplozij, konec koncev 60 človeških življenj. K njim naj bi menda skoraj prišteli tudi takratnega ameriškega kongresnika Lyndona Johnsona, a je usoda Sakaijev pogled in strojnico usmerila v sosednji bombnik, ki pa seveda ni več videl Amerike.

V Sakaijevem delu ne bomo našli kakšne cincajoče izpovedi poraženca. Ko pademo not, se zavemo, da se enako berejo tudi partizanske knjige - domač narod živi od upanja in veščine, napadalec pa je velik, navidez nepremagljiv in vseprisoten. Le da je za razliko od jeznih partiđanotov Sakai neverjetno uglajen in spoštljiv do nasprotnikov še leta po tem, ko jih je pospravil z neba. Ne moralizira, jezen je le na domačo oblast, ki bi skoraj nespametno zapravila narod. In ne romantizira lastnega početja - do njega ima predvsem strumen vojaški odnos in v dogodke ne meša ‘civilnih’ sentimentov. Po drugi strani pa tudi ne omenja pakta s Hitlerjem. Čeprav se v knjigi ne odreže slabo, mu gre očitno bolje pisanje v zraku, s strojnico. Ne moremo mu reči, da je zmagovalec, lahko pa mu enostavno rečemo - legenda.