Aleksej Nikolajevič Arbuzov je otrok teatra. Ker je osirotel kot najstnik, si je moral najti druge starše. In zanj je to seveda postal … oder! Kakopak. Že kot štirinajstletnik se je pridružil Mariinskemu gledališču, nato pa bil del agitpropovskega gledališča za eksperimentalno dramo. Rekel je NE! Stanislavskemu in se vrgel Mejerholdovi gledališki skupini v objem. Nato pa sam ustvarjal svoje majhne eksperimente v lastnem gledališkem studiu. Ja, osiroteli Arbuzov je preživel Lenina in Stalina. In to kako?

»Dvainštiridesetletna družabna svetlolaska, ki ima rada naravo in potovanja, bi rada spoznala dobrega človeka, abstinenta, starega od štirideset do petdeset let, ki bi lahko postal njen zvesti življenjski sopotnik. Zaželeno je, da je iz Rige ali okolice.«

Tako. Kako lepo je pisati o ljubezni, ki je tako univerzalna, večna, vselej prisotna. Ki nima ničesar z zunanjim svetom, ki se skrči vase, se ovije okoli teles in pozabi na vse ostalo. Razen na to, da ima vse z vsem ostalim. Da je vse ostalo, tudi to, kar ni. In ne, to, kar zdaj poslušate, tudi ne bo navadna recenzija. Ker ne more biti.

Govora je o Treh dramah. LUD Šerpa je namreč to leto s sofinanciranjem ruskega Inštituta za literarno prevajanje izdala izbor treh Arbuzovih gledaliških iger: Mojega ubogega Marata, Staromodno komedijo in Zmagovalko. Prav Staromodno komedijo smo pred tremi leti lahko videli na mariborskih gledaliških odrih, še prej pa v ljubljanski Drami, nekje v osemdesetih. Ampak Staromodna komedija ni staromodna, ker je ljubezen vendarle univerzalna. Komedija pa je toliko, kolikor lahko zaslišimo ženski glas, ki svoji ljubezni izreče: »Kaj če bi organizirali odstrel neveselih ljudi!«

In zakaj sploh brati komedijo, če damo nevesele ljudi odstreliti? Zato, ker se neveseli ljudje ne bodo strinjali z odstrelom! Ker bi bilo navsezadnje bolje iti »s parnikom v Talin« ali pa na pogostitev s sarmami. Ali pa »razglasiti vsesplošno čik pavzo« in parkrat vdihniti, preden se vprašamo, kdo bi moral iti na odstrel.

Tri drame so tri ljubezenske zgodbe. Prva, naslovljena Moj ubogi Marat, se dogaja med drugo svetovno vojno in po njej. Prva od treh dram, ki je sestavljena iz treh delov, se spleta okoli ljubezenskega … trojčka, seveda. Mlada Lika, ki si sredi vojnega kaosa najde zavetje v porušeni hiši, v svoje prostore sprejme vojaka Marata in Leonideka. V oba se zaljubi in oba ljubita njo. In oba ljubita drug drugega, v svoji bratski ljubezni seveda. Vojna veterana, junaka Sovjetske zveze se v strasteh do lepe Like izmenjujeta. Nekaj let Marat, nekaj let Leonidek. Lika pa vmes postane zdravnica in oskrbuje bojne rane.

Druga zgodba. Če je Haneke s filmom Amour mislil, da je presegel stereotip, ki pravi, da stari ljudje nimajo več libida, potem zagotovo ni prebral Staromodne komedije. Zdravilišče, pijača in hrana, petje, izkušnje in zgubana koža. Ona že petstotič poročena, on šef zdravilišča, stari romantik, ki se naslaja ob telesih šestdesetletnic. Aja, ne, njega ženske ne zanimajo … razen ona. Elegantna, a divja gospa. Seks scena se zgodi v zaodrju. Tja, kamor oči radovednežev žal ne sežejo več.

Tretjič, zadnjič. Z naslovom Zmagovalka. Maja praznuje štirideseti rojstni dan. K njej nostalgično hodijo stare prijateljice ter sojeni in nesojeni ljubimci. Njene roke so že skoraj moške, njena ženska pamet skorajda že moški razum, ljubezen žrtvuje za znanstveno kariero, otrok in moža ni na spregled, ljubosumnosti sploh ne pozna.

On je luškan s kozarcem kefirja v roki, ona seksi, ko z velikim tekom v menzi je boršč. Ampak še bolj je seksi, ko ga zapusti in postane slavna raziskovalka. Ženska znanstvenica, ženska kaskaderka, reprodukcijska funkcija: nula. Ničesar nima z ljubeznijo. Arbuzov ženski v usta položi besede: »Ubogi sodobni moški! Vse moške privilegije so vam vzeli!« Ampak čakajte … Kaj pa ljubezen? Dramske osebe jo vseskozi vlečejo po ustih, s sentimentalnimi metaforami, baročnimi okraski, dolgimi izdihi in zamišljenostjo. Vsi prizori so pomaknjeni v intimno sfero, se dogajajo za štirimi stenami, se pomikajo vse do postelje, med rjuhe … Hej, kje je pa ljubezen?

Pa vzemimo Niklasa Luhmanna, prečrtajmo ljubezen kot čustvo in jo razumimo le še kot enega izmed komunikacijskih kodov. Igra po napisanem pravilu. Nekaj, kar se realizira zato, da kreira še eno raven stvarnosti. Da se po njenih pravilih ustvarjajo odnosi med ljudmi. A pravila igre se spreminjajo glede na igralce. In Arbuzov piše sovjetske ljubezenske igre, ki jih ves čas preglaša tisto zunaj. Ah, ne, ne preglasi. Ker tisto zunaj je že tisto, kar beremo med štirimi stenami in znanstvenica Maja ostaja … pač znanstvenica. Ja, vse skupaj res diši še malo po ženski emancipaciji.

Kljub temu, da so Arbuzovi dialogi mnogokrat pretirano sentimentalni, dolgovezni ali pa zgolj simpatični, da dogajanja sploh ni in da je napetost igre popolnoma odsotna, je prevod pričujoče zbirke dober prikaz tega, kaj je hotela biti ljubezenska zveza sovjetskega časa. Njena večplastnost se v paketu s propagandnimi nameni dobro zoperstavi tistemu, kar v istem obdobju terjajo ameriški filmi. Če Hollywood svoj triumf praznuje v individualni zaprtosti v dvoje, kjer ljudje končno lahko najdejo srečo in mir pred kaotičnim svetom, pa Arbuzova to ne zanima. Saj imamo vendarle Sovjetsko zvezo! To je najprej kraj, kjer človek najde svojo svobodo, zato ljubezen ni ločevanje, ni romantično čustvo, potisnjeno nekam navznoter. Pa dajmo primer: šele ko Majin ljubimec v časopisu prebere njen članek, se zave, kako zelo jo občuduje.

Da za konec odpravimo še ločitev romantičnega zakona in dobrega seksa, pa citirajmo Arbuzova še enkrat, tokrat zadnjič: »Ne prehitevaj dogodkov, Aljenkova. Najprej je treba ugotoviti, ali se ujameva pri seksu. Sicer to ne bo zakon, ampak dolgčas. Preprosto razvlečen čigumi.«