Ljudska glasba ... zdaj

Ljudska glasba ... zdaj

Recenzija izdelka
3. 6. 2014 - 13:00

Romantična in še dolgo romantizirana poglabljanja in ohranjanja ljudske glasbe so zakoreninjena v narodotvornih konstruktih. Potikajo se med krožki in začetki nacionalnih držav, med razsvetljenim umom in romantičnim duhom, zanimanja za prakse 'tradicionalnih' skupnosti pa lahko kontekstualiziramo tudi s kolonializmom. Znašli smo se torej nekje na koncu 18. stoletja. Raziskovanja ljudske glasbe intelektualcev tistega časa so, če poenostavim, temeljila na dveh oplajajočih se prepričanjih. Prvo se je ukoreninilo v ideji, da se z eksponentnim večanjem sveta veča tudi deficit človeške 'pristnosti', ki jo je treba rešiti. Drugo pa tiči v procesualnosti ustvarjanja nacionalnih identitet, kar vključuje tako 'pristnost' kot ekskluzivnost naroda. V sestavljanju teh parametrov narodotvornosti pa so 'drobci davnih časov' igrali vlogo ideološkega gonila.

Iz tega izvira miselni preskok, da se ljudsko glasbo nemalokrat še danes enači z narodno glasbo. Prav ljudsko glasbo so mislili kot nepotvorjeno esenco neke skupnosti, ki v sebi nosi čustvovanja, bitke, ustvarjalnosti in védenja celotnega naroda.

Pogled nazaj usmeri v preprosto misel, da se prav v tem času kaže podobna slika. V konglomeratu parametrov, ki tvorijo nekaj čemur rečemo evropska identiteta, se po očitni poti zbezljanih ideologij za obstoj pač 'mora' izboriti slovenskost, umeščenost, narodovo lâstnost. In tukaj je zopet tista prava, domača, avtohtona ljudska glasba, v instant kontekstualiziranju pa tudi narodno-zabavna, kakor ji pač rečemo. A o poskusu drugačnih, novejših in novih vrednotenjih ljudske glasbe govori Irena Tomažin in drugi glasbeniki, avtorji v knjigi Srečevanja glasov/Co-voicings.

Knjiga je del istoimenskega projekta v produkciji Zavoda Emanat. Vprašanja, na katera skuša odgovoriti knjiga preko intervjujev ali pa s prispevki nekaterih glasbenikov, se v osnovi izrišejo že v uvodni besedi Irene Tomažin. Kako pojejo ljudsko glasbo? Kako se je spremenil pomen petja? Kako je ljudska glasba utečena v družbeno-politične tokove? Kako se ljudska glasba odraža na sodobnih odrih in kaj govori o nas? Kako se pojem ljudske glasbe veže s tradicijo in etiko?

Ves ognjemet odgovorov bi bilo povsem nesmiselno ponavljati, kar se zdi pomembneje, je, da se poudarijo teme, ki ljudsko glasbo in nekatere druge pojme premeščajo iz poznanih in skozi čas malo razrahljanih koordinat. Pravzaprav ne gre za tako zelo nove koncepte ali pa zagonetke, ki bi jih knjiga odpirala. Prodornost se najde v različni izkušenosti sogovornikov oz. avtorjev prispevkov, ki jo knjiga predoči pred bralca.

Tekst Damirja Imamoviča, ki zelo jasno polemizira o tradiciji na primeru sevdaha prav skozi sodobno politično in družbeno sliko, razstavi tradicijo v treh izhodiščih. Ta je v duhu konservativnega razumevanja vedno ustvarjala mit boljše preteklosti in „zapirala vrata vsem vidikom prihodnosti“. Dogmatičnost tradicije vidi v dovršenosti, ki govori o končnosti nekega ustvarjanja ljudske glasbe; pripadanju, ki zakoliči pesem na različne ideološke načine in ji odvzame možnost 'samoinovacije', ter hierarhiji, ki govori o marginalizaciji določenih glasbenih zvrsti v primerjavi s klasično glasbeno umetnostjo. S tem kritično oriše pozicijo ljudske glasbe, ki v nekaterih točkah še vedno sloni na osi filozofskih in akademskih ostalin preteklosti.

Prav tako o potencialnih ideoloških izrabah razmišlja Katarina Juvančič. Predvsem pa se zdi pomembno njeno izpostavljanje in razglabljanje o ukvarjanju z ljudsko glasbo. V preizpraševanju pozicij moči, spremljanju in poznavanju različnih performativnih praks, razbijanju stereotipnega žanrsko-zgodovinskega umeščanja glasbe in s prestopanjem „razrednih kriterijev nevrednih prenašalcev in (po)ustvarjalcev tradicije“ vidi avtorica potencial, ki bi ustvarjal izkušnjo ljudske glasbe kot „kreativno in dejavno“.

Tehtni koncepti in premisleki, ki rezonirajo iz intervjujev, se nanašajo na interpretacijo, pa tudi naracijo pesmi. Pozicije sicer variirajo med različnimi pristopi, ki segajo na premeščanja med naklonjenostjo do interpretacije, ki pesem nekako poustvari z avtorskim pristopom in neprimernostjo interpretacije, kar pač prisega na nekakšno izčiščenost naracije. Bogdana Herman pa je kratko kritično misel namenila tudi splošnemu prepričanju, da so prenašalke ljudskega izročila ženske. To je pravzaprav vezano na veliko bolj zakoreninjene percepcije javne in zasebne sfere, delitev dela ipd., zato se zdi odlično izhodišče za razmislek.

Spodrsljaj, ki se ga vendarle zdi potrebno osvetliti, so nekateri izseki intervjujev, ki sicer o ljudski glasbi in ljudski pesmi govorijo 'iz(za) odra', izkušenjsko, in so zaradi tega tako dragoceni. A nesistematična raba terminologije, ko ljudsko preide v narodno, ko se na veliko mestih vzneseno vsili romantiziranje in nekakšna vsestranskost pogleda na ljudsko glasbo, pravzaprav postavlja izhodiščni problem, ki pozicijo ljudske glasbe znova zavrti okoli. Za natančnejše razumevanje citiram malo daljši primer:

„In stare, starinske pesmi se zdijo kakor ugrabljene iz tistega vsakodnevnega življenja v preteklosti. Kot pri školjki – od vsega ostane samo biser, kot čista strela energije, ki je tako prečiščena in močna, da niti ni čudno, da se ljudje tako intenzivno odzivajo na narodne pesmi in na tradicijo. Ker je to nekaj najbolj čistega, sublimacija, energetska bomba, ob tem pa se učimo. To je čudež. Moja tetka tudi poje – in ko ona poje … /.../ Pesem je pravzaprav od vseh načinov izražanja najbolj vzvišena in plemenita. Jok in vse to, to tudi je. Ampak pesem je nad tem. Kajti če se ustaviš, vidiš, da so v najbolj strašnih trenutkih ljudje peli. /.../ Ko veš da umiraš, poješ, ne javkaš na pomoč – in tako človek lahko začuti večnost – da je duša neuničljiva. Telo bo pogubljeno, ampak duša ostaja. /.../“

Slišanih primerov se najde kar nekaj, a poskus ulovitve različnih stopinj (po)ustvarjalcev ljudske glasbe pozdravljam, ker je v nekaterih zapisanih besedah sam v sebi najboljši prikaz tega, kako ambivalenten je pravzaprav položaj ljudske glasbe in koliko je treba še reči.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness