Mala ignorirana knjižica, tretja epizoda: Vzpon absurda

Drage poslušalke, dobrodošle v tretji, poslednji in poletni epizodi Ignoriranih knjižic. Zares, tudi nam se je danes ob misli na žalostno slovo utrnila solza … Vendar brez skrbi, prijateljice poezije, saj se festival Ignor kot najbožičnejši Božiček vrača že naslednje leto, zato le budno napnite vse svoje čute in ga ujemite! Danes pa se v vročini posvečamo poslednji zbirki letošnjega repertoarja, ki jo sestavljajo domača Špela Setničar z naborom Vsem, ki veste, Nela Poberžnik z naborom Emeza in nazadnje Mirna Dizarevič z Uputstvo za odlazak oziroma Navodilo za odhod, kot je nabor prevedel Iztok Osojnik.

S svojim no bullshit direktnim slogom nam je bila Dizarevič najprepričljivejša. Zanimivo je, da poetskost njenega izraza izhaja vsaj toliko iz konteksta ostalih poetik v Ignoriranih knjižicah kot iz nje same. Ker se je trend predstavljenih zbirk v Ignoru nagibal k zapletenemu in mističnem izražanju, je običajna govorica v poeziji za nekoga, ki je bral vse letošnje zbirke festivala Ignor, dejansko dezavtomatizirana, saj bralca preseneti in tako povzroči, da se prebranemu še posebno posveti. To skupaj z nezavozlanimi tropi in figurami deluje še posebej prijetno in je kot nalašč za sproščeno premlevanje v senci kake palme na Tenerifih, kjer poezijo najbrž berejo naši ljubi študentski funkcionarji. Vendar pa je treba poudariti, da preprostosti ne cenijo le tisti, ki spremljajo festival Ignor in sodobno poezijo.

Lahkoten slog Navodil za odhajanje, ki asociira na nežen poletni veter, ki prečesava krošnje od sonca razgretih dreves, sestoji v glavnem iz prozaističnega izraza in razumljivih metafor, ki niso gosto nabite skupaj, temveč dajejo vrsticam prostor, da dihajo. Kot pri vsaki omembe vredni poeziji sta tudi v tem primeru vsebina in forma neločljivo združeni. Vzajemno poudarjata nekakšen brezbrižen, jebiveterski pristop do življenja. Pesmi se tematsko večinoma ukvarjajo s precej banalnimi zadevami, ki gradijo naše prav tako precej banalno življenje, na primer vselitev v novo stanovanje, opevanje luštnega natakarja ali pa turistov, ki nam gredo na kurac. Za primer vam bomo prebrali prvo pesem nabora. Prva pesem vsake zbirke, ali v našem primeru segmenta, je kot prvi vtis o osebi – izjemno pomembna za nadaljnje mnenje o prebranem. Včasih lahko celo podvoji svojo vlogo kot metatekstualni usmerjevalec interpretacij za preostanek zbirke. Zaradi vsega tega prva pesem nikakor ne more biti oziroma ne bi smela biti naključno izbrana – vendar tudi če je oziroma če bi bila, je to nekakšno sporočilo samo po sebi. Kakorkoli že, prepustite se našemu branju odlomka iz prve pesmi zbirke:

Prvo zbujanje v novem stanovanju.
Pogledam skozi okno in zagledam
človeka, pri katerem kupujem travo.
Kakšno naključje!
Na mizi me čakajo rogljički za zajtrk.
Cimer ve, da imam mačka.
Odločila sem se, da bom okrasila avokadovo drevesce
in s tem označila začetek Adventa.
Svetlikanje novoletnih lučk mi povzroča
hud glavobol,
posledice “enega” piva od včeraj.
“Jebeš to,” zamomljam
[...]
Pomislim, da moram na poštni nabiralnik
prilepiti svoje ime.
Poskušam odkleniti sosedova vrata.
Cimer odpre najina,
dobrodušno se nasmehne
in vpraša: “A si še za en džojnt?”

Če povzamemo, Dizarevičina Navodila izstopajo zaradi preprostosti, ki uspešno izpostavlja absurd vsakdana. O preprostosti je smiselno kompleksno napisati le toliko, zato si rajši poglejmo še preostali avtorici, Setničar in Pobrežnik.

Špela Setničar se v Vsem, ki veste čutno in s potezami poprej omenjene mistike ukvarja z vprašanji obstoja v dvojini oziroma bolj s tem, ali je biti v dvojini sploh možno, in z erotično napetostjo takšnega obstoja. Privlačnost njenega pisanja se še najbolj odraža v luštnih besednih igrah, ki z verznim prestopom mestoma omogočajo razgibano in večpomensko branje, ter v pesmih, ki si pri izražanju strasti zares dajo duška. Če dobro pomislimo, so njene erotične pesmi dejansko ene izmed redkih, ob katerih se pri branju nismo kremžali … Setničar namreč ujame tisto tanko mejo med čutnostjo in telesnostjo. Med jebanjem in poezijo. Erotiko uspešno postavi v čustveni kontekst, kar naredi pesmi človeške in jih razlikuje od porničev, ki se jim z omejevanjem govora samo na fuk približujejo premnogi poskusi erotične poezije.

Zadnja obravnavana avtorica poslednje kompilacije letošnjega Ignora je Nela Pobrežnik z Emezo. Poezijo Pobrežnik je še najlažje opisati tako, da jo primerjamo z ekspresionizmom. Njen celoten nabor je en velik krik o sebi in o svetu. Kot je to pogosto pri ekspresionističnem slogu, se pri nekaterih pesmih človek kar pogladi po hrbtu in je za trenutek hvaležen, da ni lirski subjekt, čigar “kri je alkohol, ki jo Jezus odobrava”. Šalo na stran – Pobrežnik s pogosto krvavimi eksplicitnimi podobami slika stisko lirskega subjekta, ki je zanimiv zaradi svoje konsistentne v kurcu pozicije. Ta konsistenca lirskega subjekta omogoča, da si bralec interpretira nianse in vzroke, razloge ter kazatelje duševnih bolečin, ki jih subjekt izkriči v pesmih. A dovolj motoviljenja. Naj vam za konec preberemo odlomek iz njene pesmi:

Čas se odtiskuje v naša tkiva
v gmote demonov v grlu
jočem svetlobne žarke
življenje je prekratko
da bi pospravljal omare
porezana stopala med oblaki
ne poznaš me trezne
odkrita skritost
spusti se v objem
na betonska tla [...]

S tem odlomkom za letos ponovno začnemo z ignoriranjem ignoriranih knjižic. Festivalu Ignor je z njimi uspelo predstaviti relativno raznolike sloge in predvsem s principom chapbook izdaj dati možnost številnim mladim avtorjem, da se predstavijo – ali utrdijo – tudi v tiskani obliki. Nenazadnje ne smemo spregledati niti funkcije vzgajanja publike, ki jo izdaje do neke mere gotovo opravljajo skozi omogočanje bralcu, da se in medias res seznani z aktualno literarno sceno in njeno prihodnostjo. Genij ali negenij posameznih avtorjev tako niti ni toliko pomemben kot sama ideja, ki je ohranjanje poezije pri življenju v mlajših generacijah avtorjev in bralcev. Kar je pač super.

Poezijo je na sončku prebiral Lenart.