Ljubezen in smrt sta seveda najkardinalnejša in najradikalnejša človeška označevalca, v svoji polnosti tako popolnoma prazna, da iz njiju izvirajo ter se vanju nazaj stekajo nepregledne preostale strukture obstoja. Zato tudi ni naključje, da se z Rolandom Barthesom, ultimativnim mojstrom strukturalnih preigravanj, znova srečujemo ob smrti, potem ko smo se lani poleti prestrukturirali ob njegovih Fragmentih ljubezenskega diskurza. Dnevnik žalovanja, ki ga prebiramo danes, je izšel letos v zbirki Labirinti Literarno-umetniškega društva Literatura. Knjigo je v izvirniku uredila in opombe napisala Nathalie Léger, prevedla pa Suzana Koncut.

Na prvi ošinek bukva deluje kot velika škoda za drevesa. Večinoma zremo v nepopisan papir, posejan z nekaj stavki dnevniških zapisov. Nekakšni haikuji v prozi, kot da je avtor v konsistentnem procesu umiranja. Ta povsem površinska in ne brez malčka zlobe izklepetana opazka pa takoj postane pomenljivejša, že če jo le bežno kontekstualiziramo. Ob splošni in seveda povsem pravilni dekonstrukciji tradicionalnih literarnih pojmov – umetnost, avtor, mojstrovina, recepcija, kritika ... -, prvenstveni teoretik in praktik česar je prav Barthes, v nas butne njeno nasprotje. Torej fetišizacija literature in pisanja ter spet živega avtorja. Ki ob tej priliki hecno resurektira prav skozi smrt. Avtor je mrtev? Tudi Kristus je mrtev, seveda. A zgodba se tu, kot vemo, ne konča.

Urednica tako v samem začetku knjige v malodane genezni poetiki zapiše: »Dan po materini smrti 25. oktobra 1977 Roland Barthes začne svoj Dnevnik žalovanja. Z nalivnikom, včasih z navadnim svinčnikom piše na lističe, četrtine navadnih listov, ki si jih sam nareže. Na delovni mizi ima vedno pri roki zalogo.« Ne le, da ta dasa avtorjev, veliki Roland, začenja pisati, izvemo, da piše tako s črnilom kot grafitom in da vedno poskrbi za zalogo lastnoročno narezanih lističev! Poskus postavitve v barthesovske formalizme ta literarni pretencionizem samo podvaja: »Pred nami ni knjiga, ki bi jo avtor dokončal, temveč hipoteza knjige, kakršno si je želel in ki je prispevala k nastajanju njegovega dela ter ga zato tudi osvetljuje.« Knjiga kot hipoteza za razsvetlitev pravih knjig. Avtorska beležka z zapiski o morfologiji dejanskega dela. Pisatelj in njegov na moč literarni vsakdan kot ključ tekst. Kaj tako avtorskega.

Da je Roland Barthes s svojo izjemno literarno prakso, ki predvsem razgrajuje samoumevne koncepte, sam postal razgrajevan samoumeven koncept, ni nič zelo pretresljivega. Tudi da se to odraža v pričujočem konkretnem delu, ni kakšna nezaslišana vest. Enako se povsem strinjamo z recimo mu kar heglovskim postopkom vznika literature skozi njeno izničenje. Precizno rečeno, tokrat lahko to označimo s kristusovskim vzponom, ubijanje prej omenjenih, v zlati dobi literature – in še česa!, oh, ljubljeno 19. stoletje ... - samoumevno nepogrešljivih temeljev ... ’umetnost, avtor, mojstrovina, recepcija, kritika’ … je nujno, da se literatura prečisti teoretske slepote in nanovo zaživi v svoji resnično resnični, novi strukturalni resnici. Literatura je mrtva. Naj živi literatura!

Nekako to bi bila makro umestitev knjige. Če uberemo malo bolj domačne tone, pa gre za kratke, asociativne, v posameznem momentu zapopadene opazke po materini smrti. Barthes, Kristus, avtor, literatura, vse smo jih razpredalčkali kot apokrifne mrtvece, zares umrla pa je samo – mama. »Prva poročna noč. Kaj pa prva noč žalovanja?« »Vsako jutro okrog 6.30 kovinski trušč smetnjakov v temi zunaj. Olajšano je govorila: končno je le konec noči (ponoči je trpela bolečine, sama, strašno).« »Grozen dan. Čedalje nesrečnejši sem. Jokam.« »To je literatura: da ne morem brez bolečine, brez dušenja zaradi resničnosti brati vsega, kar je Proust v svojih pismih napisal o bolezni, pogumu, materini smrti, žalosti itn.« »Približuje se dan obletnice mamine smrti. Čedalje bolj me je strah, kot da bi morala na ta dan (25. oktobra) še drugič umreti.«

Slišimo, da gre za priložnostne skice, v katerih takoj beremo Barthesovo zelo učinkovito pisanje ‒ zgolj navajanja faktov, bi lahko rekli, oziroma natančneje: daje vtis, da zgolj navaja fakte. Brez trapanja, metaforiziranja, kakršnegakoli diskurza, refleksije itn. Zgolj proza, brez kančka poezije. Kar pa je seveda le metonimično poimenovanje za poezijo posebne sorte. Vsak tako stilno in emotivno povsem surov stavek zareže toliko bolj, kadar ni obložen z ničimer drugim kot neposrednostjo. Slednja pa je, pričakovano, gol popis čustvenega stanja z docela odsotnim patosom, zaradi česar toliko bolj deluje kot zgolj struktura. »Prebivam v svoji žalosti in to me osrečuje. Vse, kar mi ne pusti prebivati v moji žalosti, mi je neznosno.«

Ko smo že pri literarnih oziroma umetnostnih strukturah, nas v prebiranju teh barthesovsko specifičnih, pa vendar ljubečih zapiskov o nedavno umrli materi presune ali, ne tako dramatično, prešini še ena raza. Da se v vsej omenjeni literarni nezaznamovanosti ujame v slepo pego ali mrtvi kot lastnega postopka. Namreč, samoumevnostim vseh črtic ob žalovanju se izmakne povsem določen, celo klasičen, morda ravno zaradi očitnosti nepodčrtan formalizem, ki je – dobra stara ojdipalnost. Ali bolj umetniško rečeno, standardna psiho scena. Sin, ki živi z materjo. Mati, ki ljubi brez madeža. Temeljna intersubjektivna nezadostnost sina do matere. Idealnost odnosa, o katerem se ne sprašujemo. A morda je ravno v tem nov trik, da namreč z nepoudarjanjem ojdipalne strukture slednjo najefektivneje izničiš.

Kakorkoli že, predvsem tega mu ne bomo zamerili, očitali ali se nasploh preseravali z literarnostjo. Raje pojdimo v literaturo. Umrla je njegova mami. Neizmerljiva žalost, neutolažljivost, vzdramljena grozeča smrt, za zmerom zamujene priložnosti, monstruozna ujetost v mrtvaški molk. Vse te stvari naj Roland Barthes in vsak izmed nas izraža brez predsodka in v edinem možnem samoizkustvenem modusu, ki nam daje sočutiti in sočustvovati. Če ne drugače, skoz literaturo. Tako naj bo in tako je tudi prav po včerajšnjem zaradi odsotnosti na grobovih še toliko bolj intimnem in brezizhodnem prazniku mrtvih. Zato zaključimo z Jesihovo pesmijo o umrli materi, najbrž najboljšo takšno stvaritvijo. Teta se spomni matere, subjekt trudoma obuja neke slike in ne ve, a so resnične a so izmišljija, nostalgija.

»Tako si v litju let se izgubila:

ne ve več dom, prej rabelj tvojim uram;

molčijo ulice, kjer sva hodila;

tvoj grob je nem, samo hortikultura,

kjer zre bridkost brezbrižno splošna vame.

Zdaj te res ni. Zdaj sem ostal brez mame.«