Roman Pozno je, ne morem dihati, podnaslovljen Nočno poročilo, ki je pred kratkim izšel pri založbi Škuc v prevodu Tanje Petrič, je delo večkrat nagrajenega nemškega avtorja Maria Wriza. Wriz je znan po tem, da je eden prvih nemških avtorjev, ki so v osemdesetih letih prejšnjega stoletja začeli v prvi osebi pisati o aidsu. V tokratnem romanu pa gre spet za prvoosebno, retrospektivno in analitično zgodbo nemškega igralca Volkerja, ki se je v mladostništvu preimenoval v Maria. Imamo torej junaka, ki mu je, tako kot pisatelju, ime Mario Wirz. Delo je torej avtobiografsko obarvano, pripoveduje pa zgodbo štiriintridesetletnega igralca, ki je, kakopak, obolel za aidsom. S svojo boleznijo je postal dvojno zaznamovan. Volker oziroma njegov alter ego Mario je namreč gej.



Roman nam retrospektivno razkrije zgodbo Volkerjevega življenja. Nezakonski otrok se rodi materi, vdovi, ki se je po moževi smrti zapletla s poročenim moškim. Aristokratska babica ne prenese svojega vnuka, zato Volker prva tri leta svojega življenja preživi v domu, ločen od matere. Po babičini smrti ga mati znova vzame k sebi, sina razvaja do onemoglosti, da postane pravi mamin sinček, pa tudi sicer postaja Volker iz leta v leto bolj čuden: jokav je, občutljiv in nežen, igre z žogo ga ne zanimajo, v njegovih kretnjah je nekaj nenavadnega. Šibkejšega sovrstnika sošolci šikanirajo, Volker pa jim odgovori s poskusom samomora. Iz psihiatrične bolnišnice se vrne prepričan, da mu nihče ne bo več prišel do živega, svoja čustva pa bo pred vsem svetom skrbno skrival.



In rodi se Mario, Volkerjev alter ego, ki skriva čustva, priznava svojo drugačnost na plesiščih gejevskih nočnih barov in skritih straniščih. Sledijo divja leta, Mario prevladuje nad Volkerjem, a le do tedaj, ko se Volker zaljubi v Jana, šestindvajsetletnika, ki v Volkerju prebudi doslej zatajevana in neizražena čustva nežnosti, pa tudi ljubosumja in posesivnosti.



Roman Pozno je, ne morem dihati v poetičnem, izredno dovršenem jeziku, ki ga prežemajo ironija, cinizem in kajpak tudi bolečina, ki se skriva v njima, spregovori o življenju posameznika, odrinjenega na rob družbe. Lirizirani opisi nemalokrat služijo smešenju klišejev, ki jih gre pričakovati v umetnosti, kadar le-ta spregovori o homoseksualnosti, stigmatiziranih boleznih ali marginalnih skupinah.



Roman prikazuje klišejsko podobo geja, hkrati pa na konvencionalen način opisuje tudi širšo družbo: vse od malomeščanskih gospa pa do umetnikov iz velikih mest, pri čemer dokazuje prav nasprotno od prikazanega: med ljudmi ni klišejev, vsako človeško življenje je individualna izkušnja, vsak subjekt ima čisto svoj, subjektiven fokus, skozi katerega zaznava svet. Roman navidez klišejsko zgodbo podaja skozi personalnega pripovedovalca in tke izjemno krhko, fragmentirano intimno življenjsko pripoved.



Skratka, gre za roman, ki ne podaja le gole kritike malomeščanske miselnosti, ubijajoče konzervativnosti, temveč predvsem razgalja človeško dušo in pri tem spregovori o človeški bolečini, o ljubezni, osamljenosti, samozaničevanju, o občutku ujetosti, utesnjenosti, predvsem pa o razočaranju in strahu. Med branjem narašča zavest, da ni pomembno, kako smo zaznamovani, pomembno je kdo in na kakšen način, kako globoko nas zaznamuje. Sprva je Volker potrt, celo samodestruktiven, ko spoznava, da je homoseksualec, kasneje pa Mario spozna, da je imel prej čudovito, svobodno življenje - četudi ga je nemalokrat omejevalo in ga potiskalo k tlom! -, zdaj pa je resnično stigmatiziran, oddaljen, razdalja med njim in svetom pa je nepremostljiva.



Pozno je, ne morem spati, že leta 1992 spregovori o še pred kratkim močno stigmatizirani bolezni, o aidsu, tej uničevalki, ki v črkah svojega imena po Volkeru nosi: akutnost, izgubo, dokončnost in - smrt. S perspektive junaka, ki je bil eden prvih, tistih, ki za aids še niso sploh nikoli slišali in se tako tudi niso zaščitili pred njim, spregovori o tej, še danes močno tabuizirani bolezni in jo poveže z motivom homoseksualnosti, kar prinaša dvojno stigmatizirano romaneskno osebo. V ritmično tekoči prozi pa se pravzaprav skriva predvsem sporočilo o univerzalnosti in hkratni singularnosti vsakega od nas.



Z zadržanim dihom bedela Anja.