Pri LUD Literatura so izdali prvenec mladega pesnika Blaža Iršiča. Poezija za avtomehanike se umešča v kontekst t.i. ljubljanske pesniške šole, popularnih pesnikov od Primoža Čučnika do Uroša Zupana, Gregorja Podlogarja do Katje Perat, in drugih. Ljubljanska pesniška šola formalno sicer ne obstaja, za te avtorje, med katerimi nekateri organizirajo tudi pesniške delavnice, pa je značilno zgledovanje po beatniškem eskapizmu. Druga značilnost je ritmično zaganjanje, ki odraža eskapizem pred zvenom in pomenom. V tem kontekstu pesniški prvenec Poezija za avtomehanike postreže z mešanico uveljavljenega in novega.

To je moč slišati v pesnikovem eksperimentiranju z upočasnjevanjem ritma in krajšanjem verza. Zaradi tega zbirka ne more delovati kot celota ali kot izraz enotnega, monotonega pesniškega glasu. Enako velja za posamezne pesmi, ki so pogosto nekakšen poskus sinteze bežiščnic beatniške poezije ter ekspresionističnih verzov. Vendar takšna sinteza ne more obstati kot celota. Tančico, ki si jo odene beatniški ritem, ekspresivne podobe in motivi namreč pretrgajo. Pod njo pa bralec naleti na surovo in vsiljeno seksualnost, ki je do bralca neprizanesljiva.

Za potrebe analize tega notranjega boja med dvema poetikama, zaganjanje stroja ljubljanske pesniške šole najprej poslušajmo v pesmi Smisel, smisel, smisel: »Tudi če bi prečkal jarek s krokodili, / tudi če bi se rodil z muco namesto penisa / in če mi nebi izpadli mlečni zobje, / tudi če bi živel v brlogu s še enim norcem / in če bi znal narisat mali tiskani o,«, in tako naprej. Zdi se, kot da avtomatizem ritma v takšnih verzih pesnika približuje k norosti. Norost tu opredeljujemo kot deregulacijo zvena in pomena na račun ritma.

Po drugi strani pesnik Blaž Iršič nedvomno nekaj dolguje slovenskemu ekspresionizmu. Nagovarja Kosovela: »Bridka je bila smrt Evrope, Srečko, / a tebi vsaj ni bilo treba živeti v mrtvi Evropi / ali pa vstajati ob petih.« Najdemo sicer tudi asociacije na Antona Podbevška. Zdi se, da je Iršič človeka z bombami prerodil v punku, saj v pesmi Punk in solze zapiše: »Nekdo je preklel radijsko postajo, / ki jo poslušam. / Trava mi je zrasla čez glavo, / odcvetela in zgnila. / Brane? / 'Brane, pofukal sem bombo, / ki jo je Ojdip pozabil vreči na svojo mamo.'«

Iršičeva agresija je stvar preboja iz sloga popularnih ljubljanskih pesnikov v nekaj bolj avtentičnega. Njegove kvalitetnejše pesmi so manj podrejene kvantitativnemu avtomatizmu ritma. To velja za začetek pesmi Avtomat: »Vstanem. / Nisem raven kot sveča, / vendar stojim. / Prižgem in naredim globok dim, / žile počrnijo, / veke udarijo druga ob drugo, / nekaj fantomov pregrizne temo, / nekaj sreče je vseeno zraven, / čutim jo, / a je ne jebem.« Pesem je prepredena z užitkom in z užitkom tudi bere. Izteče se do motiva avtomata s sendviči in pijačo, v katerem pesnik izbere oranžado.

Zdi se, da mora Iršič, če hoče uživati, načeloma ubijati zlobne očetovske figure. Tako spravlja v zadrego uživajočega Boga, srbske vojne zločince, desničarje in še posebej Hitlerja. Ne prizanese tudi tistim bolj cenjenim in slavljenim ameriškim glasbenim »celebrities«. Tematikam vojne, smrti in glasbe se pridružuje nogomet, vse to pa se pomeša s seksualnostjo, ljubeznijo in prijateljstvi. Iršičevo poezijo odlikuje črni humor, ki se pojavlja tam, kjer pesmi spusti z vajeti. Pesnik išče meje dovoljenega in provocira z nedovoljenimi izjavami, med katere sodi tista, da bo pogrešal Ku Klux Klan. Ti politično nekorektni motivi so pogosto vzeti iz izvornega konteksta izjavljanja, tako da sami po sebi delujejo absurdno in nesmiselno. Kljub tovrstnemu zavijanju v nesmisel pa bi morda moral biti pesnik malo bolj pazljiv in občutljiv do žrtev nasilja. To niso teme, ki jih je mogoče upesniti kar tako, mimogrede.

Pesnikova obsesija s totalitarizmi in nasiljem sicer ni kakšna diktatorska obsesija. Prej gre za neko hudomušnost in otročjost. Zato ni čudno, da se po drugi strani sprašuje, kaj pomeni biti moški. Kako uživa moški in kje so meje njegovega užitka? Takšne notranje meje, ki jih od zunaj vsiljuje družba, se mu sproti podirajo, na primer v Pesmi brez repa in glave: »Vsaka zgodba potrebuje vsaj enega junaka / in vsako plesišče kopico ljudi, ki plešejo. / 'Pravi moški plešejo,' si rekla. / 'Pravi moški ljubijo jazz,' si rekla. / S konico nosu sem se dotaknil gramofona in dejal: / 'Nisem dovolj možat, / eno nogo imam krajšo, / zgrabil bi te za rit in vse pokvaril.« Iršičeve transgresije bodo v večini primerov privedle do bralčevega razočaranja. To velja tudi za transgresije njegovih kratkih pesmih, ki jih najdemo na sredini zbirke. V teh pesmih avtor skuša napraviti humorne twiste, ki se kdaj posrečijo, kdaj drugič pa se zdi, da so nastali iz dolgčasa in so tako nedodelani zametki verzov.

Iršičeva kvaliteta in njegovo obvladovanje jezika se kažeta v tistih bolj liričnih pesmih krajšega verza, ki se pojavljajo nekoliko redkeje. To niso niti beatniške pesmi niti pesmi s tendecami po ekspresionizmu. V teh pesmih je ritem upočasnjen, tako da besede lahko zvenijo. To so pesmi misterijev o ženskah in ljubezni do žensk, ljubezni, ki se včasih nenadoma preobrne v ljubezen do moških. Homoerotični motivi so sicer posejani po celotni zbirki. V upočasnjeni in zmačkani homoerotični pesmi Mesec pesnik ne more ničesar vzeti ženski in to podariti moškemu. Vendar pa vseeno podari nekaj, česar ne more posedovati. Pesem se zgosti, saj je pesnik prisluhnil ženskemu užitku, in to mu omogoča metafore prenesti na moški spol.

Iršič zbirko zaključi z verzi, v katerih nagovarja psa: »Poslušam te, kako dihaš, / kot bi ves čas čakal, / kdaj boš nehal.« Spoznanje o utrujenosti od pasjega nadjaza, ki je utrujenost od hitrega, avtomatičnega ritma, mu omogoča, da bo v prihodnje gradil na svojih pesniških kvalitetah.

Pesnikove kvalitete je raziskoval Jan Simončič.