Zadnje v prevodni vrsti Bolañovih proznih del je Oddaljena zvezda, mini roman ali celo novela, kot je zaslediti v nekaterih poimenovanjih. Samoizpričano nadaljevanje Bolañovega dela Nacistična literatura v Amerikah si iz tega romana v borgesovski maniri izposodi lik desničarskega pesnika pilota in mu posveti zadovoljivejšo obravnavo.

Pripovedovalec Arturo B. je študent in pesnik. Obiskuje pesniške delavnice, malo zaradi poezije, malo pa zaradi lepih dvojčic, ki blestita med mlado poetsko srenjo. In imata oči samo za karizmatičnega posebneža, pesnika samouka, dandyjevskega lepotca, mačističnega arogantneža, ki centripetira poleg ženskega principa tudi moško nevoščljivost.

Ob diktatorskem prevratu generala Pinocheta leta 73, ko pesniki začnejo izginjati, ko pravzaprav vsi začnejo izginjati in ko tudi naš pripovedovalec začne meriti dolžino svojega koraka po zaporniškem dvorišču, dobi dandy, ki se nemudoma pretvori v nič manj lepega in arogantnega mladega oficirja pilota, priliko za uresničenje svoje ideje popolnoma prenovljene čilske poezije. V svodu zapora, in tudi drugje, seveda, ampak drugje ni našega pripovedovalca, se na nebu za meseršmitovimi akrobacijami pojavljajo verzne krilatice.

Nova manifestacija umetnosti norega pesnika pilota v novih časih navdušuje vse, ki se jim zapora ni treba bati. Pobegli ali ponikli pa drug za drugim izkušajo drugo ost dandyjevega estetskega programa in postanejo trupla na razstavljenih fotografijah, ki pospremijo enega izmed aerošovov. Zatem ponikne tudi sam.

Artur, pripovedovalec, je med tem izpuščen iz zapora, a v čilskem novem režimu ostane brez vsakršnih možnosti za študij, delo ali normalno, tudi pesniško, preživetje. Tako se začne njegovo blodenje po Evropi, preživljanje z različnimi obskurnostmi in čakanje na pisma iz domovine, ki pa zelo pogosto vključujejo tudi beležke o dandyju.

Ko se od časa do časa kje pojavi sicer povsem novo ime, a njegova nezmotljiva estetska drža, je to dokaz, da je dandy ne samo živ, ampak tudi zelo aktiven. S tem resno računa tudi detektiv, ki pristopi k Arturju s prošnjo po pomoči in obljubo zajetne nagrade, če pesnika pilota pomaga najti in identificirati. In to, kar žene tako detektiva kot njegovega pomočnika, je bolj podobno mesarskim kot pa pesniškim vzgibom.

Roman je skratka ponovno žongliranje z že znanimi bolañovskimi elementi: s pesniki, detektivi in ženskami, le da so slednje tokrat v zgolj subtilnih vlogah lepih pesnic in trupel. In trojstvu za pokušino pred monumentalnimi Divjimi detektivi doda še super pametnega policaja; med prvima objavama knjig je namreč le leto dni razlike v prid Oddaljeni zvezdi. Pesniki zavzemajo značilno bolañovsko vlogo formalnega družbenega subjekta, čeprav ga nekajkrat nadgradijo v skoraj estetski program ali nekakšno poetološko diktaturo, vzporedno Pinochetovi. Ponovno je predstavljen oziroma izmišljen skoraj samo desni intelektualni blok, levičarji ostanejo v zbegani vlogi opazovalcev, naivcev in opravljavcev nizko plačanih čistilnih storitev.

Podobno kot roman Noč v Čilu tudi Oddaljena zvezda problematizira močan občutek krivde in nemoči preživelih, ko so soočeni z usodo manj srečnih. Če prvo poglavje opisuje brezskrbne skrbi pesniške mladine, nadaljnje besedilo vrže bralca v umetnost preživetja umetnosti v diktaturi. Velika Bolañova kvaliteta je v njegovem frivolnem pisateljskem izrazu, ki z ironijo in aroganco umiri šokantnost vojnega podobja in ga napravi misljivega. Zaradi tega nasilne teme pri njem niso več domena spoštljivega, tihega objokovanja usode, ampak so opremljene za misljivost, predelavo in zapomnljivost na bolj optimalen način, kot to zmore celofan uradnega zgodovinskega spomina.

In če zmore takšno moč nad temami večne pietete, kakšen rompompom doleti šele literaturo! Zato ga ljubimo: zaradi zmožnosti barbarjenja literature, ki, oh, tako paše, zaradi mešanja po sivi umetniški ekonomiki, ki z nekaj hermenevtične poštenosti v njegovih knjigah postane kapital kot vse ostalo, zaradi sprehajanja po permutacijah in perforacijah resničnosti, ob katerih je magični realizem videti kot lena zalega mačkov po prekrokani noči.

Eno še velja: če ga berete kot pesniškega domišljijskega oportunista ali kot nezmožnega pozabiti na vojni kolektivni spomin svojih ljudi – bodite prepričani, da boste v resnici brali tisto drugo.